GRAD RAKA

V štirih letih obiskali 800 graščin (FOTO)

Na prenovljenem gradu Raka pripravili drugi srednjeveški dan.
Fotografija: Ena od soban FOTOGRAFIJE: Tanja Jakše Gazvoda
Odpri galerijo
Ena od soban FOTOGRAFIJE: Tanja Jakše Gazvoda

Grad Raka, ki velja za enega najstarejših srednjeveških gradov na Slovenskem, stoji v krški občini. Prejšnji teden je v prenovljeni podobi gostil drugi srednjeveški dan s staro glasbo, igrami, mečevanjem in drugimi dejavnostmi naših prednikov. V njem je 34 prostorov, opremljenih z avtentičnim interierjem iz obdobja od 17. do 19. stoletja. Na ogled je več kot 1500 predmetov: od pohištva, slik in skulptur do ur, orožja in drugega inventarja. Zadnja pridobitev je top z grbom grofov Sientzendorfških in letnico 1682; grofove čete so ga uporabljale ob zadnjem turškem obleganju Dunaja.

Da se je zgodil srednjeveški dan, gre zasluga domačinki Nini Tomažin. »Pred dvema letoma sem z družino pripravila srednjeveški utrinek, lani pa prvi srednjeveški dan,« nam je povedala in dodala, da se z možem Petrom ter petletno hčerko in 12-letnim sinom že štiri leta redno potepajo po slovenskih gradovih, tudi takšnih, od katerih so ostale le razvaline. Doslej so jih obiskali že 800. Zgodovina je močno prevzela tudi 12-letnega Gabra, ki se preizkuša celo v vlogi vodnika po gradu, ki je po nekaterih virih prvič pisno omenjen že leta 1121, več kot pol stoletja pred krajem Raka.

Mizar Klemen Udovič iz Grahovega poleg pohištva po meri izdeluje tudi srednjeveške izdelke, na primer ščite in igrala.
Mizar Klemen Udovič iz Grahovega poleg pohištva po meri izdeluje tudi srednjeveške izdelke, na primer ščite in igrala.
Top je zadnja pridobitev. Nosi letnico 1682.
Top je zadnja pridobitev. Nosi letnico 1682.

Med razstavljenimi predmeti je daljnogled.
Med razstavljenimi predmeti je daljnogled.

Včasih je bil večji

»Grad Raka je bil eden prvih na Slovenskem, svojčas je bil tudi bolj mogočen. Njegova posebnost je, da so ga imeli v rokah raški gospodje kar 300 let, kar je za Slovenijo nenavadno. Na pomen raških gospodov kaže tudi družinski grb na pročelju, ki ima ogromno zavihkov, kar kaže na to, da so bili v družbi zelo upoštevani, inteligentni in bojeviti, da so torej znali braniti svojo posest in pomagati drugim. Prešibki pa so bili za Turke. Ti so grad delno porušili in nihče ga ni več obnovil v obsegu, kot ga je imel prej,« je začel o zgodovini pripovedovati Alojz Kerin, lokalni turistični vodnik in predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka.

Veliko lastnikov je zamenjal raški grad, svojevrsten pečat pa je objektu in okoliškim krajem dala grofica Barbara Bella, ki je bila znana po tem, da je zelo ljubila moške. In ker jih je bilo v gradu premalo, jih je iskala tudi drugod. Tako se je zaljubila v možaka iz Ardra, zato vaščanom te vasi ni bilo treba plačevati davkov. Ko se je to razvedelo, so hoteli njenega izbranca ubiti, a je Barbara Bella izprosila, da so ga pustili pri življenju, so ga pa izgnali. Ona je zato postala zagrenjena in je svojo jezo stresala na kmete, bila je znana prav po krutosti. Biričem je ukazovala, da so neposlušne tlačane pretepali in jih privezovali na sramotilni steber, ki še danes stoji pet metrov od ceste pri odcepu proti gradu.

Notranjost
Notranjost
Mladi vodniki, glavno besedo je imel 12-letni Gaber (drugi z desne).
Mladi vodniki, glavno besedo je imel 12-letni Gaber (drugi z desne).

Med vojno je bila v graščini nemška postojanka, v njej so bivali cariniki, saj je po potoku Račna potekala meja med tretjim rajhom in Italijo. Ko pa so se domačini po vojni iz izgnanstva vrnili na porušene domove, so marsikaj odnesli iz gradu, da so lahko preživeli.

Predstavil se je tudi lončar Alojz Kržan.
Predstavil se je tudi lončar Alojz Kržan.

»Leta 1948 je država vanj naselila sestre usmiljenke, to je bil dom onemoglih sester, in v začetku jih je bilo več kot 50. Sprva so životarile v opustošeni zgradbi, a so grad za silo počistile in uredile prostore, prekrile streho ... Tu so bile do leta 1998 in se močno povezale s krajem, veliko so pomagale ljudem, zato je bilo ob njihovem odhodu veliko žalosti,« se je spominjal Kerin. Ko je bil še predsednik sveta Krajevne skupnosti Raka, je dal pobudo občini, da bi propadajoči grad prodali. A takrat je bila takšna misel bogokletna, po desetletju in pol pa se je izkazalo, da je to v bistvu edina možnost. Zdaj je torej v zasebni lasti, novi lastnik ga je temeljito obnovil, krajani pa z njim dobro sodelujejo. »Ponosni smo na grad in živimo z njim,« je še poudaril Alojz Kerin.

Srednjeveški ples renesančne skupine Galiarda iz Celja
Srednjeveški ples renesančne skupine Galiarda iz Celja

Mučilni stol
Mučilni stol

V kleti sodi in mučilne naprave

Grad obsega 2300 kvadratnih metrov stanovanjske površine. V atriju, ki je obdan z renesančnimi arkadami iz leta 1525, se vzpenja velik jesen. Tam je tudi baročni vodnjak iz leta 1810, delo bavarskega kamnoseka Johanessa Urbassa. Nekatere spodnje arkade v atriju so bile zazidane leta 1795 med večjo prenovo, vhod pa je bil prestavljen na severno stran. Na vhodu je viden grb barona Hallerja von Hallersteina. Na južnem delu je viden renesančni portal, ki vodi v klet, na zahodni strani pa je ohranjen prvotni vhod iz 14. do 15. stoletja. Na vzhodni strani je vhod v grajsko kapelo z oltarjem, v njej so še ohranjeni srednjeveško ognjišče in dve strelni lini.

V prvem nadstropju je kapela sester usmiljenk, v eni od sob pa so še zgodnje baročne poslikave z akti iz leta 1525. Posebno zanimivi so kletni prostori, v katerih je še vidnih 15 strelnih lin za lokostrelce in samostrelce. Viden je tudi ostanek stolpa, ki se je nekdaj dvigoval nad gradom. V kletnih prostorih so vinski sodi, soba za mučenje pa je opremljena s sramotilno tablo, železnim stolom in natezalnico. V ostanku stolpa je še viden predor za pobeg, a je v večjem delu zasut. Grad je za skupine na ogled po dogovoru. 

Brez raške čebule na Raki pač ne gre. Tale je s kmetije Janc, kjer so spekli tudi odličen čebulni kruh.
Brez raške čebule na Raki pač ne gre. Tale je s kmetije Janc, kjer so spekli tudi odličen čebulni kruh.
Nina Tomažin, pobudnica srednjeveškega dne
Nina Tomažin, pobudnica srednjeveškega dne
»Ponosni smo na grad in živimo z njim,« poudarja turistični vodnik Alojz Kerin.
»Ponosni smo na grad in živimo z njim,« poudarja turistični vodnik Alojz Kerin.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije