SPOMIN
V tajni misiji vrh Triglava zaplapolala zastava (FOTO)
Pred 30 leti nastale najbolj ikonične fotografije osamosvajanja. Slovensko trobojnico, takrat še brez grba, so osvetlile bakle.
Odpri galerijo
Zastavo so, še brez grba, zadnji hip pripeljali iz Ljubljane.
»Seveda se še vedno spomnim 12. junija pred tridesetimi leti. V helikopterju letalske enote milice, ki je imel takrat še jugoslovanske registrske oznake, sva s sopilotom, Rajkom Špitalarjem in mehanikom, operaterjem na vitlu, Martinom Reboljem, popoldne tistega rožnika pred tridesetimi leti pristala v Mojstrani. Gorski reševalci, večina jih je bila iz postaje GRS Mojstrana, je bila pripravljena za operacijo Triglav,« osveži spomin Jože Brodar, takratni vodja pilotov modrega helikopterja, ki je domoval na letališču Brnik. Da sem bil kot novinar Slovenskih novic priča zgodovinskemu dogodku in ga tudi dokumentiral, gre iskrena zahvala prav Jožetu Brodarju, ki je pustil odprta vrata za še enega potnika. Seveda me o tem dogodku nista obvestila ne moj takratni urednik in ne Joco Žnidaršič, ki je bil idejni oče zgodbe o Triglavu. Porodila se je na enem od kolegijev urednikov Dela, ko so tuhtali, kakšna je simbolno močna fotografija za slavnostno številko Dela, za sobotno prilogo.
Vse to so uskladili s takratno vlado. Joco je pozneje klical načelnika postaje GRS Mojstrana, Janeza Brojana, če lahko poskrbi za ekipo in logistiko. Vse je potekalo, kot pravi Brojan, v tajnosti, zato tudi on odkrito pove, da me je zelo pozno opazil na helikopterskem pristajališču v Mojstrani, kaj šele prej povabil. Poznal sem večino 22-članske izvedbene ekipe. Videval in spoznaval sem jih na reševanjih. Pilota, Jože in Rajko, sta odpeljala do Kredarice in nato na vrh takrat zasneženega Triglava gorske reševalce in alpiniste Janka Ažmana, Mitjo Brajnika, Jerneja Brežana, Janeza Brojana, Janeza Dovžana, Jožeta Gostišo, Senada Haliloviča, Izidorja Koflerja, Janeza Kunstlja, Andreja Kolenca, Cveta Kemperleta, Kristjana Langusa, Francija Lešnjaka, Rajka Lotriča, Jožeta Martinjaka, Klavdija Mlekuža, Dušana Polajnarja, Aleša Robiča, Miha Smoleja, Staneta Šmida, Francija Teraža, snemalca RTV SLO Janeza Kališnika in urednika fotografije Dela Joca Žnidaršiča. Ekipa se je v teh letih, žal, skrčila že za šest članov.
Joco je prav kmalu začel razporejati ekipo za posnetke, ki si jih je zamislil. Seveda je poznal znamenito, s Pulitzerjem nagrajeno fotografijo iz leta 1945, ko ameriški vojaki dvigujejo drog z zastavo na Iwo Jimi.
Dr. Ali Žerdin je v biltenu, ki bo pospremil torkovo (15. junij) veliko razstavo Joco – Leta preloma v Cankarjevem domu, med drugim zapisal, da so »junijske fotografije slovenske zastave na vrhu Triglava najbolj ikonične fotografije slovenskega osamosvajanja!«.
Seveda je s tem mislil na Jočeve posnetke. Mogoče bi še kaj dodal, če bi videl ves triglavski foto in filmski, predosamosvojitveni šopek. Ob delu na gori je snemal z malo kamero tudi Janez Brojan. Tudi nekateri reševalci so pritiskali na prožila. S profesionalno filmsko kamero je na filmski trak lovil kadre tudi snemalec TVS Janez Kališnik. Naj dodam še nekaj svojih posnetkov za dokumentarni opus, ki neti in dviguje nacionalno samozavest. Posnetki, na katere si ponosen in šele čez leta spoznaš, kakšnemu dogodku si bil priča, in se takrat še toliko bolj zaveš, da se tega pač ne da in se ne bo dalo nikoli pozabiti!
Tako kot Joco sem tudi sam delal na črno-beli film. Z malim fotoaparatom olympus še dia posnetke. Večina jih je bila leta le v moji fotoshrambi.
Šele predvčerajšnjim sem, ko sem končno našel črno-bele negative, opazil, da je bil takrat mehanik, Martin Rebolj, v pokoj je šel kot župan Moravč, oborožen s pištolo. To veliko pove o tistih dnevih predosamosvojitvenega vrenja, ko nihče ni vedel, kako si bodo sledili dogodki. Piloti so helikopterje umaknili z Brnika in jih poskrili na območju Gotenice.
Te dni bom zagotovo večkrat pogledal nekaj svojih fotografij iz zgodbe Triglav. Na eni, posneti iz helikopterja, se dobro vidi, kako je Joco, ob prižganih baklah na vrhu Triglava, razporejal Brojanovo ekipo za nadgraditev ikonične fotografije. In to mu je, fotodirigentu, ob tako uglašenem osamosvojitvenem orkestru na vrhu Triglava, v celoti uspelo. Bil sem ob pravem času na pravem mestu. Ne sicer uradno, zato, Jože, Rajko in Martin, še enkrat iskrena hvala.
Vse to so uskladili s takratno vlado. Joco je pozneje klical načelnika postaje GRS Mojstrana, Janeza Brojana, če lahko poskrbi za ekipo in logistiko. Vse je potekalo, kot pravi Brojan, v tajnosti, zato tudi on odkrito pove, da me je zelo pozno opazil na helikopterskem pristajališču v Mojstrani, kaj šele prej povabil. Poznal sem večino 22-članske izvedbene ekipe. Videval in spoznaval sem jih na reševanjih. Pilota, Jože in Rajko, sta odpeljala do Kredarice in nato na vrh takrat zasneženega Triglava gorske reševalce in alpiniste Janka Ažmana, Mitjo Brajnika, Jerneja Brežana, Janeza Brojana, Janeza Dovžana, Jožeta Gostišo, Senada Haliloviča, Izidorja Koflerja, Janeza Kunstlja, Andreja Kolenca, Cveta Kemperleta, Kristjana Langusa, Francija Lešnjaka, Rajka Lotriča, Jožeta Martinjaka, Klavdija Mlekuža, Dušana Polajnarja, Aleša Robiča, Miha Smoleja, Staneta Šmida, Francija Teraža, snemalca RTV SLO Janeza Kališnika in urednika fotografije Dela Joca Žnidaršiča. Ekipa se je v teh letih, žal, skrčila že za šest članov.
Zasnežena streha stolpa
Težko bi opisal sestop iz lebdečega plovila dobesedno na zasneženo Aljaževo streho stolpa. Reševalci so s cepinom morali odstraniti sneg, da se je videla oznaka na vrhu stolpa. Pozno popoldne je bilo vznemirljivo lepo in seveda vse bolj fotogenično. Ekipa je imela pripravljen sestavljivi drog za zastavo, ki so jo, še brez grba, zadnji hip pripeljali iz Ljubljane. Vse se je dogajalo le 14 dni pred uradno razglasitvijo samostojne Slovenije.Operacija Triglav je uspela.
Joco je prav kmalu začel razporejati ekipo za posnetke, ki si jih je zamislil. Seveda je poznal znamenito, s Pulitzerjem nagrajeno fotografijo iz leta 1945, ko ameriški vojaki dvigujejo drog z zastavo na Iwo Jimi.
Dr. Ali Žerdin je v biltenu, ki bo pospremil torkovo (15. junij) veliko razstavo Joco – Leta preloma v Cankarjevem domu, med drugim zapisal, da so »junijske fotografije slovenske zastave na vrhu Triglava najbolj ikonične fotografije slovenskega osamosvajanja!«.
Seveda je s tem mislil na Jočeve posnetke. Mogoče bi še kaj dodal, če bi videl ves triglavski foto in filmski, predosamosvojitveni šopek. Ob delu na gori je snemal z malo kamero tudi Janez Brojan. Tudi nekateri reševalci so pritiskali na prožila. S profesionalno filmsko kamero je na filmski trak lovil kadre tudi snemalec TVS Janez Kališnik. Naj dodam še nekaj svojih posnetkov za dokumentarni opus, ki neti in dviguje nacionalno samozavest. Posnetki, na katere si ponosen in šele čez leta spoznaš, kakšnemu dogodku si bil priča, in se takrat še toliko bolj zaveš, da se tega pač ne da in se ne bo dalo nikoli pozabiti!
Tako kot Joco sem tudi sam delal na črno-beli film. Z malim fotoaparatom olympus še dia posnetke. Večina jih je bila leta le v moji fotoshrambi.
Mehanik s pištolo
Slovenske novice so 25. junija 1991 na prvi strani objavile barvno fotografijo avtorja ideje, Joca. Sam sem na 8. strani dodal zgodbo o delu 22-članske ekipe, ki je na 8-metrski drog namestila slovensko trobojnico za osamosvojitveni večer. Seveda sem zapisal, da je izjemne posnetke, tudi za TVS, omogočila posadka LEM, pilota Jože Brodar, Rajko Špitaler in mehanik Martin Rebolj.Pozno popoldne je bilo vznemirljivo lepo.
Šele predvčerajšnjim sem, ko sem končno našel črno-bele negative, opazil, da je bil takrat mehanik, Martin Rebolj, v pokoj je šel kot župan Moravč, oborožen s pištolo. To veliko pove o tistih dnevih predosamosvojitvenega vrenja, ko nihče ni vedel, kako si bodo sledili dogodki. Piloti so helikopterje umaknili z Brnika in jih poskrili na območju Gotenice.
Te dni bom zagotovo večkrat pogledal nekaj svojih fotografij iz zgodbe Triglav. Na eni, posneti iz helikopterja, se dobro vidi, kako je Joco, ob prižganih baklah na vrhu Triglava, razporejal Brojanovo ekipo za nadgraditev ikonične fotografije. In to mu je, fotodirigentu, ob tako uglašenem osamosvojitvenem orkestru na vrhu Triglava, v celoti uspelo. Bil sem ob pravem času na pravem mestu. Ne sicer uradno, zato, Jože, Rajko in Martin, še enkrat iskrena hvala.
Vse je potekalo v tajnosti.
