V treh letih bo prehodil 17.000 kilometrov

SLOVENSKE KONJICE – Da je dolžina človeškega življenja relativna reč, čas v taistih življenjih pa prav tako, potrjuje primer 34-letnega Oliverja Tiča iz Slovenskih Konjic, ki ga marsikdo pri nas, še bolj pa v tujini, pozna tudi pod vzdevkom Oli the Walker, po naše Oli sprehajalec. V njegovem življenju pa so sprehodi precej dolga reč: tako je širši javnosti postal znan pred dvema letoma zaradi podviga, ki se ga je najprej treba spomniti, nato pa še narediti – prepešačil je 6840 kilometrov dolgo pot od zahodne do vzhodne obale ZDA.


Podvig je bil dolg šest mesecev; sprehajalcu Oliju je – kljub pridnosti, saj je prehodil tudi po 50 kilometrov na dan – vendarle na koncu ameriške avanture skoraj potekel vizum, ki ga je imel za obisk ZDA. Že takrat je omenjal večji podvig, ki se je začel s četrtkovim poletom proti Londonu, od tam je včeraj poletel proti argentinskemu Buenos Airesu in nato še na jug, do njihove Ognjene dežele. V kraju Ushuaia, najjužnejšem mestu na svetu, je začel 17.000 kilometrov dolgo potovanje po trasi, po kateri teče panameriška avtocesta.

Prvi koraki v snegu

Olija smo ujeli tik pred odhodom, ko je urejal še zadnje podrobnosti pred nekaj let dolgim potovanjem: »Od tri do štiri leta bi moralo iti skozi časovno, sem računal. Odvisno je od marsičesa: zdravja, vremena, denarja …« pravi popotnik iz Slovenskih Konjic, v katerem se je avanturistični duh prebudil pred petimi leti; odsihmal si zastavlja in premaguje izzive s hojo po dolgih poteh. Pravi, da ga takšno življenje osrečuje.

Začetek poti ni šel povsem po pričakovanjih: »Načeloma se v Argentini zdaj začenja pomlad, ampak malo zamuja. Ravno spremljam vremenske razmere, snežilo bo do nedelje,« pripoveduje Oli, ki se bo na pot podal s svojim vozičkom, imenovanim Will (kar je različica angleškega osebnega imena, pomeni pa tudi voljo, ki je Oliju ne manjka). Na Willu bo tovoril svoje popotniško premoženje na drugem koncu sveta. »Na poti me čakata najbolj suha puščava na svetu Atacama in prečkanje Andov na 4000 metrih nadmorske višine.«

Oli glede na izkušnje pričakuje, da bo »prvih pet do deset dni malo panika, potrebuješ nekaj dni, da se ustališ in navadiš na drugačen način življenja. Tudi glede hrane je sprememba,« napoveduje Konjičan. Zaradi jezikov si ne beli glave, saj mu angleščina dobro teče, moral pa se bo naučiti še enega svetovnega jezika: »Španščine se bom učil kar na poti; perfektno ne bom govoril, dalo pa se bo zmeniti – če ti hoče kdo pomagati, bo to tako ali tako storil.«

Pisal bo blog

Oli si je del potrebnega denarja (pričakuje približno deset evrov porabe na dan) prislužil z delom v piceriji, del pa so ga zbrali na poslovilni zabavi v njegovih Konjicah minuli vikend; pravi, da ima v domačem kraju podporo, od župana do lokalnega Radia Rogla in ogromno podjetij in posameznikov: »Lepo se je nabralo, okoli 2900 evrov, vsem se zahvaljujem.« Obenem ga je severnoameriška izkušnja naučila, da so Američani v živo bistveno bolj prijazni, kot gre o njih glas naokoli po svetu in spletu: »ZDA so me presenetile po prijaznosti, ljudje so pogosto ponujali vodo, hrano in prenočišče.«

Cilj Olijeve poti je najsevernejše mesto na zemeljski obli, Prudhoe Bay na Aljaski. Pravi, da bo na poti – ob objavah na facebooku – znova pisal tudi blog, kar pa bo odvisno od dostopnosti do spleta na ameriških poteh: »Upam, da bom dobil dostop vsakih nekaj dni. Nalagal bom več fotografij, poskušal ga bom pisati tudi v angleščini.«

Resničnost zna biti drugačna od pričakovanj, Oli pa je z nogami trdno na tleh: »Kar več neznank je, ampak razmišljam pozitivno.« Meni, da ljudje prej pomagajo kot škodijo popotnikom, pri katerih vidijo, da ni slabih namenov: »Ne pravim, da ne bo strahu. Kak del – kot je prečkanje Salvadorja in Hondurasa – bo kompliciran, ampak do tam je še precej hoje.«