V več kot 50 let stari mentrgi zamesila kruh

V Borštnikovi hiši v Cerkljah je Greta Zlate iz Praš pri Mavčičah prikazala ročno peko kruha, od mesenja testa v več kot petdeset let stari mentrgi (posebej izdelana miza, ki ima pod ploščo korito za pripravo testa), ki se je z vsem priborom, potrebnim za peko kruha, ohranila na domačiji, do peke v krušni peči. Prikaz so si ogledali mnogi obiskovalci in kruh poskusili.

Najprej je Greta zamesila testo. Glavne sestavine so bile voda, moka, kvas in sol, ki jim je Greta dodala svojo energijo in ljubezen, kar njen kruh naredi tako enkraten. V hiši, kakor na Gorenjskem imenujejo sobo s krušno pečjo, kotom z veliko mizo, kjer je obedovala nekdaj večinoma številna družina, in bogkovim kotom, je testo dvakrat vzhajalo, nato ga je gospodinja razdelila v hlebe in hlebčke. Tretjič je vzhajalo v slamnatih peharjih, preden jih je z lesenim loparjem potisnila v zakurjeno peč.
Na vrtu rojstne hiše velikega dramskega igralca Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem je lastnik domačije Danijel Novak ob pomoči Ivana Kropivnika prikazal metje prosa na star način. Proso se ni nikdar mlatilo, tako kot pšenica, rž, ječmen ali oves, ampak se je melo. Požeto snopje se je pripeljalo z njive domov, običajno na lesen pod. Tam so ga zložili z latjem navzgor v velik krog s premerom tudi do pet metrov, imenovan nasad. Nato so po njem začeli hoditi in ga tako meli, da se je drobno proseno zrnje ločilo od plev.


Prosena kaša in različne jedi, ki so jih iz nje pripravljale cerkljanske gospodinje, so imele nekdaj pomembno mesto na jedilniku. Lastnik domačije in kmet Danijel Novak je razložil in pokazal, kako se proso seje in žanje. Na nasad so premožnejši kmetje pripeljali konja, ki so ga v krogu vodili, da je med hojo mel proso. Pri Borštniku je mel proso s konjem Robert Kropivnik iz Cerkelj. Ko je bilo snopje prosa ometo z ene strani, so ga obrnili, postopek ponovili in nato prosenico, ometo slamo pretresli in jo odpeljali na sušenje v kozolec. Sušenje je bilo kar dolgotrajen postopek. Na Gorenjskem so za to največkrat uporabljali pomične podeste, ki so jih vsak dan pomikali po dernikih na sonce, zvečer in ob slabem vremenu pa nazaj na pod. Drobno in živo proseno zrnje je bilo posebna vaba za otroke, ki so proso z bosimi nogami mešali in se tako igrali. Da so iz prosa, ki je rumeno rjave do sive barve, dobili zlato rumeno kašo, pa so poskrbeli mlinarji. Ti so kašo stopali in mleli, da so odstranili luščine, ki obdajajo zrno prosa. Gospodinje so imele najrajši kašo, ki je bila stopana, ker se je menda hitreje in lepše skuhala.