V vsakem kosu lesa najde zgodbo (FOTO)
Alojz Rak iz Dolenjega Boštanja ni le rezbar, ampak tudi oblikovalec, slikar. Zdaj ga žena in sinova nagovarjajo, naj naredi vrata.
Odpri galerijo
V vsakem kosu nekaj vidi, začuti. FOTOgrafije: Drago Perko
»Dobrodošli v moji delavnici oziroma ateljeju,« nas pozdravi 67-letni Alojz Rak iz Dolenjega Boštanja. Hitro je jasno, da je zanj les nekaj več kot kos, s katerim bi kaj zaslužil. »Zdaj sem že upokojen, nisem ravno produktiven, tudi obrti nimam več. Sem se nasitil tega načina življenja. Svobodnjak ve, da mora vse poravnati državi, pa nekaj mora še ostati. Zdaj tega tempa ni več, bolj sproščeno se lotevam zadev, saj niti ni nujno, da imam kupca za to,« Alojz opiše preobrazbo od trdega dela za ljubi kruhek vsak dan do nekoga, ki za dušo pride v atelje in ustvarja, boža in neguje les ter mu daje novo podobo. »Pogosto se znajdem v gozdu, ki me fascinira. Morda tudi zato do neke meje bolje razumem les in v njem hitreje in lažje zagledam zgodbo.«
»Našel sem tale kos fige. Lahko bi ga vrgel med drva, ko sem bolje pogledal, pa sem v njem opazil jadralca. Poglejte lase, ki mu valovijo v vetru. Nisem še končal, malce bo še pela brusilka,« vzneseno pripoveduje zgodbo, ki jo sprva vidi le on, ko jo pojasni, pa jo zagledamo tudi mi. Za bodočim jadralcem počiva bik, ni ravno židane volje ... »Les je prežagan na pol in zrcalno zlepljen, bistvena pa je grča, ki daje ton sliki. Iskal sem še dve liniji ovala oziroma elipse in ju tudi dobil. Delo nosi naslov Melanholija, tu pa vidimo ždeti bikca,« sklene Alojz.
Zatem spoznamo kos parjene hruške. »En kos je padel proč, tamle je nastala luknja. Zdel se je fuč, pa sem malce obračal, gledal, prijel v roke dleto in dobil idejo,« doda Alojz. Ko je še izdeloval stole, se je nabralo precej koščkov, ki jih je požagal in jim dal novo priložnosti. »Ko jih daš takole skupaj, dobiš novo strukturo, nastanejo novi štosi. Saj pretirane vsebine ni, je pa interesantno.«
Svojčas je bil izjemno cenjen na rezbarski sceni, razvil je številne okrasne vzorce z moduli in natančnimi pravili zanje. »Delal sem marsikaj, razne pohištvene kose, konzolne mize, omarice,« se ozre v preteklost. »Rakovi cenjeni rezbarski čari se izkazujejo s klasiko poustvarjenega masivnega stilnega pohištva, ko skomponira ustaljene obrazce in prisili lesno gmoto v estetski red drzno štrlečih izboklin in kirurško preciznih vboklin,« je o njegovem delu pred leti zapisal akademski slikar prof. Alojz Konec.
Alojzov oče je bil mizarski mojster, mama nadarjena likovnica. Oba sta bila izseljena. »Oče je bil precej napreden, mama pa zavoljo izseljeništva ni mogla nikoli povsem izživeti te svoje nadarjenosti,« se ozre na starše.
Sam se je za rezbarja izučil v sevniškem Stillesu, potem se je izobraževal leto in pol v Savinjski dolini, nazadnje pa šel na svoje. Vmes je intenzivno štiri leta delal za Novoles. Ker ni le rezbar, ampak tudi oblikovalec, kipar, slikar, podobar, mu še kako prav pride, da se je šolal tudi na srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani. »Nisem je končal, a sem pridobil pomembno znanje, ki mi pride prav v praksi, pa naj si bo pisava, konstrukcije, perspektive, reliefi, prostor,« se spomni na svojo šolsko pot. »Ko narediš svetnika ali kaj podobnega, ga je treba poslikati. Se navadiš. Ko imaš barve v rokah, te zamika, in jih uporabiš še drugje.«
Pogosto se udeležuje likovne kolonije v Sevnici, kjer je življenje vdihnil še enemu kosu lesa in ga rešil ognja. »Na tem kosu sem opazil nos, obraz ... Tu je še Kristus. Da zadeva ni tako žalostna, sem dodal kolorit, ki pa zaradi geometrijskih oblik spominja na vitraž,« vidno zadovoljen z opravljenim pojasni še eno ozadje dela. Ne skriva, da ga skrbi za naravo in naš odnos do nje.
»Pred dvema letoma sem izdelal palčka in Zemljo. Palček je Homo sapiens, ki si hoče podrediti Zemljo, na kateri je zmaj. V tem delu sem ponosen na dialog, ki ga vse bolj uvajam v svoje stvaritve, da dosežem neko dinamiko,« še poudari. Nekdaj je precej delal v cerkvah, restavriral je tudi v dveh bližnjih – na Primožu in Kovačevem hribu, njegova dela premorejo tudi novomeški frančiškani. Na to preteklost je sploh ponosen. Danes rezbari za dušo in domače – žena in sinova ga že nagovarjajo za nov projekt, domača vrata.
Uporabi vse, tudi požagane kose.
»Našel sem tale kos fige. Lahko bi ga vrgel med drva, ko sem bolje pogledal, pa sem v njem opazil jadralca. Poglejte lase, ki mu valovijo v vetru. Nisem še končal, malce bo še pela brusilka,« vzneseno pripoveduje zgodbo, ki jo sprva vidi le on, ko jo pojasni, pa jo zagledamo tudi mi. Za bodočim jadralcem počiva bik, ni ravno židane volje ... »Les je prežagan na pol in zrcalno zlepljen, bistvena pa je grča, ki daje ton sliki. Iskal sem še dve liniji ovala oziroma elipse in ju tudi dobil. Delo nosi naslov Melanholija, tu pa vidimo ždeti bikca,« sklene Alojz.
Zatem spoznamo kos parjene hruške. »En kos je padel proč, tamle je nastala luknja. Zdel se je fuč, pa sem malce obračal, gledal, prijel v roke dleto in dobil idejo,« doda Alojz. Ko je še izdeloval stole, se je nabralo precej koščkov, ki jih je požagal in jim dal novo priložnosti. »Ko jih daš takole skupaj, dobiš novo strukturo, nastanejo novi štosi. Saj pretirane vsebine ni, je pa interesantno.«
Najprej luknja, potem se je vse začelo.
Svojčas je bil izjemno cenjen na rezbarski sceni, razvil je številne okrasne vzorce z moduli in natančnimi pravili zanje. »Delal sem marsikaj, razne pohištvene kose, konzolne mize, omarice,« se ozre v preteklost. »Rakovi cenjeni rezbarski čari se izkazujejo s klasiko poustvarjenega masivnega stilnega pohištva, ko skomponira ustaljene obrazce in prisili lesno gmoto v estetski red drzno štrlečih izboklin in kirurško preciznih vboklin,« je o njegovem delu pred leti zapisal akademski slikar prof. Alojz Konec.
Alojzov oče je bil mizarski mojster, mama nadarjena likovnica. Oba sta bila izseljena. »Oče je bil precej napreden, mama pa zavoljo izseljeništva ni mogla nikoli povsem izživeti te svoje nadarjenosti,« se ozre na starše.
Sam se je za rezbarja izučil v sevniškem Stillesu, potem se je izobraževal leto in pol v Savinjski dolini, nazadnje pa šel na svoje. Vmes je intenzivno štiri leta delal za Novoles. Ker ni le rezbar, ampak tudi oblikovalec, kipar, slikar, podobar, mu še kako prav pride, da se je šolal tudi na srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani. »Nisem je končal, a sem pridobil pomembno znanje, ki mi pride prav v praksi, pa naj si bo pisava, konstrukcije, perspektive, reliefi, prostor,« se spomni na svojo šolsko pot. »Ko narediš svetnika ali kaj podobnega, ga je treba poslikati. Se navadiš. Ko imaš barve v rokah, te zamika, in jih uporabiš še drugje.«
Pri delu največkrat uporabi češnjo ali oreh. »Sta srednje trda in precej obstojna. Mogoče sta mi blizu in ju uporabljam tudi zato, ker oba dajeta sadeže. Morda je to dodana poetika, simbolika,« pove Alojz, ki poskuša pustiti izdelke v naravni obliki in barvi. Motive pa pogosto črpa iz svetopisemskih zgodb.
Pogosto se udeležuje likovne kolonije v Sevnici, kjer je življenje vdihnil še enemu kosu lesa in ga rešil ognja. »Na tem kosu sem opazil nos, obraz ... Tu je še Kristus. Da zadeva ni tako žalostna, sem dodal kolorit, ki pa zaradi geometrijskih oblik spominja na vitraž,« vidno zadovoljen z opravljenim pojasni še eno ozadje dela. Ne skriva, da ga skrbi za naravo in naš odnos do nje.
»Pred dvema letoma sem izdelal palčka in Zemljo. Palček je Homo sapiens, ki si hoče podrediti Zemljo, na kateri je zmaj. V tem delu sem ponosen na dialog, ki ga vse bolj uvajam v svoje stvaritve, da dosežem neko dinamiko,« še poudari. Nekdaj je precej delal v cerkvah, restavriral je tudi v dveh bližnjih – na Primožu in Kovačevem hribu, njegova dela premorejo tudi novomeški frančiškani. Na to preteklost je sploh ponosen. Danes rezbari za dušo in domače – žena in sinova ga že nagovarjajo za nov projekt, domača vrata.
