V zibelki terana je doma tudi brin

Da Se gredo sredi dežele najboljšega terana festival, ki ni posvečen temu žlahtnemu napitku, padlemu k nam iz nebeških zakladnic, se nam je čudno zdelo. Zagotovo bodo ustrelili mimo, smo si rekli in odšli v Dutovlje na Kras, kjer se je zgodilo druženje ob brinjevcu ali džinu. Saj je vse enako, smo zamahnili z roko in bili takoj podučeni, da nimamo pojma. Kaj je brinjevec? Kaj je džin?

Prvega pridobimo z destilacijo fermentiranih brinovih jagod, drugega pa s ponovno destilacijo že pridobljenega alkohola, ki mu dodamo različne naravne aromate. Preprosto povedano je danes vse bolj priljubljeni džin narejen tako, da v žitni derivat z visoko vsebnostjo alkohola namočimo rastlinje z brinovimi jagodami na prvem mestu ter druge začimbe in nato drozgo ponovno destiliramo. Pa še za Gorenjce prijazna pomembna podrobnost: za liter brinjevca potrebujemo do osem kilogramov brinovih jagod, medtem ko jih za en liter džina potrebujemo le od 25 do 40 gramov.
 

Stara šola

Prijetna veduta pod vejami košatih kraških borov je zbrala poznavalce izdelave obeh. Da ne bi na prazen želodček vnašali destiliranih presežkov, so poskrbeli v klasični kuhinji v tovornjaku. Stara šola se imenujejo in družinsko idejo kuharije na kolesih sta brata Jan in Aljoša, s predznanjem pri eminentnih, tudi z Michelinovimi zvezdicami okičenih kuharskih šefih, spravila na raven, ko si poližeš prste in vprašaš, kje bodo naslednjič imeli parkiran svoj tovornjak. Takole, za grižljaj ali dva vmes, pa sta na stojnici ponujala domače kozje sire, seveda je bil eden tudi z brinjem, Danjela in Matjaž Žerjal iz Tomaja.

Smo želeli pohecati glavno pri organizacijski skupini ŠKRD Na placu Katjo Gabrijelčič o tem, da je na Krasu doma teran, a se ni dala: »Tu je doma tudi brin. In ne le to, pri nas rastejo tudi aromatična zelišča, ki so nujno potrebna za pripravo džina. Torej smo z izborom lokacije zadeli, kajne?« V sklopu prireditve je bil za soboto načrtovan tudi koncert Pera Lovšina in Španskih borcev ter zasedbe Ansambl Ikebana, a so ga odpovedali zaradi sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom. Navihana Katja nam je tudi povedala, da so poleg degustacijskih hodov, ki so se dogajali na stojnicah, pripravili izobraževalne delavnice, povrhu pa so podelili priznanja po kategorijah za najbolje ocenjene destilate: »Ocenjevanje džinov je potekalo prvič, ne le na našem festivalu, ampak tudi v Sloveniji. Svoje vzorce je prijavilo mnogo destilarjev iz celotne Slovenije, ne le teh, ki so prišli k nam, zaradi česar imajo dosežena priznanja še večji pomen.«


Zlatih plaket, najbolj odličnih, so podelili zboru destilarjev, ki ga je sestavljala šesterica: Broken Bones z džinoma Old Tom Gin in Navy Strenght Gin, Santei Gin za derivat SKRASA No. 19 ter Erik Sarkič za BRIN gin in lokalni učitelj telovadbe Bojan Miklavec za GinBrin. V kategoriji brinjevca je zlato odličje prejela domačija Vrabči.
 

Okus po bezgu

Vsaka steklenica džina ima svojo osebno zgodbo proizvajalca, tako smo slišali za padec soda z džinom v Limski kanal, slišali smo, kako odpadno vodo s hmeljem iz pivovarne proizvajalec džina uporablja za izdelavo lastnega tonika, ki se ga potem meša z destilatom, pa kako je potekal preklop iz družinske tradicije kuhanja brinjevca na izdelavo džina ter z novimi, drznimi idejami za okuse, ki jih še ni bilo. Tako recimo Erik Renko že preizkuša destiliranje džina z okusom bezga: »Sem ga že izdelal, pokusil, pa meni ni všeč. In dokler sam ne bom popolnoma zadovoljen, ga ne dam v javnost.«


Ob večeru smo prvič s Krasa namesto terana odnesli s seboj steklenico džina. Pa brinjevca tudi! Ideja slovenskega načina izdelave džina v stremljenju za visoko kakovostjo in ne toliko za ustekleničeno količino postaja izziva vredno polje razvoja. Tega ni mogoče spregledati.