Valter je državni rekorder pri osemdesetih!
Valter Moljk je veteranski atlet v skokih v višino in daljino. Pripravlja se na svetovno prvenstvo avgusta v Kanadi.
Odpri galerijo
Pri 70 letih je zmagal na svetovnem prvenstvu, letos znova na državnem. FOTO: Osebni arhiv
Poseben dogodek je, ko stopiš v atletsko dvorano in podaš roko gospodu s kratko pristriženimi sivimi lasmi, ki ni trener, ampak tekmovalec. Glede na to, da se je možakar rodil pred 80 leti, se lahko zgolj čudimo, kako lahkotno se najprej razgiba na ribstolu, vadi ravnotežje na žogi, na fitnes napravah dviga uteži, malce pozneje pa se požene po atletski stezi in med tekom preskakuje ovire!
V letih, ko ima ogromno njegovih vrstnic in vrstnikov težave že z enostavnim gibanjem, Valter Moljk, veteranski atlet, cilja na naslov veteranskega svetovnega prvaka v skoku v višino. Ob novem slovenskem rekordu v kategoriji 80–85 let (126 cm) je sredi februarja na državnem prvenstvu postal še prvak v skoku v daljino (305 cm).
Vajeni smo, da življenje piše raznolike zgodbe – in eno bolj razgibanih je prispeval danes 80-letni Valter Moljk. Možakar je bil rojen v Prestranku pri Postojni, živi v Dolu pri Hrastniku, z njim pa smo se dobili na njegovem športnem domovanju na Kladivarjevem stadionu v Celju, kjer trenira v starosti, kot je treniral v mladosti pred dobrimi 60 leti. Nekoč mu je profesor v drugem letniku srednje šole dal nalogo, da na atletskem mitingu skače v višino, ker je pač eden zmanjkal: »Na koncu sem zmagal pri 17., pa nisem imel stila, kot Indijanec sem šel, pa skočil meter 80.«
Takrat so ga povabili v atletsko društvo, katerega aktivni (in najstarejši član) je še danes; dobil je športno opremo, »bil sem tako srečen, da bi objel ves svet«. Leto zatem je zmagal na jugoslovanskem mladinskem prvenstvu – in takrat je zanj prvič slišala njegova žena Fanči. Ravnatelj Anton Aškerc, sorodnik pesnika Aškerca, je namreč na učiteljišču po razredih poslal okrožnico s pohvalo in čestitko. Valter je obiskoval peti letnik, žena tretjega. »Takega moža bi pa imela,« si je mislila, kar mu je pozneje tudi povedala.
S prijateljem Avgustom Kiselom sta se začela šaliti, da bosta šla na olimpijske igre v Tokio zdaj že daljnega 1964. leta – a Moljk je zbolel za zlatenico, pol leta ni treniral, njegov prijatelj pa je za las zgrešil olimpijsko normo. Toda Valter je še zdaj prepričan: »Ko si mlad, si moraš postavljati visoke cilje.«
Potem je prišla služba, napotili so ga v vas Studeno pri Postojnski jami: »S sabo sem vzel kopje in kroglo, da sem treniral tam za cerkvijo, potem pa so me poklicali na mitinge in tekmovanja.« Resno je treniral še v vojski, ko je z zmago v krosu in skoku v daljino nase opozoril oficirje, da je lahko treniral in tekmoval za vojsko. Po vojski znova služba in družina, oba otroka je usmerjal v šport, »prav opustil športa pa nisem nikoli«. Ekipni športi z žogo so se na stara leta znova umaknili veteranski atletiki, ki jo je odkril po odhodu v pokoj pred dobrim poldrugim desetletjem.
Valter pravi: »Veteranska atletika je zelo dobro organizirana: pravi sodniki, urejena prvenstva, merjenje rezultatov …« Sledila je Valterjeva druga kariera, ki jo je začel pri 64 letih (z rekordi), pri 70. pa je doživel nov vrhunec – zmago na svetovnem prvenstvu pri skoku v višino v Kemloopsu zraven kanadskega Vancouvra: »Takrat sem izpolnil samega sebe: z višino sem vstopil v atletiko kot mladinec in z višino sem v veteranskih letih v svoji generaciji dosegel želeni cilj.« Ko se je vrnil, ga je hči odpeljala v športno dvorano na Dolu, kjer so ga pričakali številni krajani z godbo na pihala, mažoretkami in priložnostnimi darili. »Kaj takega se v Ljubljani ne more zgoditi,« so komentirali njegovi športni prijatelji.
Letos je imel jasno začrtano pot – najprej evropsko prvenstvo v portugalski Bragi, nato še svetovno znova v Kanadi. Načrte mu je prekrižal koronavirus, saj bi moral leteti iz Italije: »Doma so me prepričali, naj ne grem. Vse sem vplačal, ampak imam pravnuka in se bojim, da bi kaj prinesel domov.« Prvo leto je v kategoriji 80–84 let in pravi, da ima s 126 preskočenimi centimetri z državnega prvenstva dober rezultat, tudi v svetovnem merilu: »Čutim pa, da imam moč za 129 v sebi.« To bo preveril avgusta, ko bo svetovno prvenstvo v Kanadi, kjer je pred desetimi leti prvič zmagal na svetovni ravni. A paziti mora na svoje zdravje!
V teh letih je treba biti namreč zelo pazljiv na vsakem treningu, na vsakem koraku, saj se kosti in mišice hitro poškodujejo.
Valterjeva kondicija in poskočnost nista naključni: globoko je prepričan, da gibanje krepča in čisti telo: »Najpomembnejša je prebava. Če se gibaš, je tudi prebava dobra, obrambni mehanizem in odpornost pa sta zelo odvisna od črevesja.« Pomembna sta tudi hrana in kak kefir, pa šport – za telo in glavo: »To je fantastična sprostitev, takrat vse odmislim.« Vsak dan zjutraj opravi vaje in teče – navkljub temu opaža, da refleksi zamujajo: »Pri skoku v višino moraš hitro reagirati, in če malo zamudiš, ni pravega odriva.« In med pogovorom preseneti z mislijo, ki iz leta v leto bolj drži: »V prihodnosti bo popularno gibanje, ne pa računalniki.«
Valjter Moljk, v 81. letu življenja je še vedno atlet celjskega Kladivarja.
V letih, ko ima ogromno njegovih vrstnic in vrstnikov težave že z enostavnim gibanjem, Valter Moljk, veteranski atlet, cilja na naslov veteranskega svetovnega prvaka v skoku v višino. Ob novem slovenskem rekordu v kategoriji 80–85 let (126 cm) je sredi februarja na državnem prvenstvu postal še prvak v skoku v daljino (305 cm).
V višino in daljino
Vajeni smo, da življenje piše raznolike zgodbe – in eno bolj razgibanih je prispeval danes 80-letni Valter Moljk. Možakar je bil rojen v Prestranku pri Postojni, živi v Dolu pri Hrastniku, z njim pa smo se dobili na njegovem športnem domovanju na Kladivarjevem stadionu v Celju, kjer trenira v starosti, kot je treniral v mladosti pred dobrimi 60 leti. Nekoč mu je profesor v drugem letniku srednje šole dal nalogo, da na atletskem mitingu skače v višino, ker je pač eden zmanjkal: »Na koncu sem zmagal pri 17., pa nisem imel stila, kot Indijanec sem šel, pa skočil meter 80.«
Ko si mlad, si moraš postavljati visoke cilje.
Takrat so ga povabili v atletsko društvo, katerega aktivni (in najstarejši član) je še danes; dobil je športno opremo, »bil sem tako srečen, da bi objel ves svet«. Leto zatem je zmagal na jugoslovanskem mladinskem prvenstvu – in takrat je zanj prvič slišala njegova žena Fanči. Ravnatelj Anton Aškerc, sorodnik pesnika Aškerca, je namreč na učiteljišču po razredih poslal okrožnico s pohvalo in čestitko. Valter je obiskoval peti letnik, žena tretjega. »Takega moža bi pa imela,« si je mislila, kar mu je pozneje tudi povedala.
S prijateljem Avgustom Kiselom sta se začela šaliti, da bosta šla na olimpijske igre v Tokio zdaj že daljnega 1964. leta – a Moljk je zbolel za zlatenico, pol leta ni treniral, njegov prijatelj pa je za las zgrešil olimpijsko normo. Toda Valter je še zdaj prepričan: »Ko si mlad, si moraš postavljati visoke cilje.«
Ekipni športi z žogo so se na stara leta znova umaknili veteranski atletiki, ki jo je odkril po odhodu v pokoj pred dobrim poldrugim desetletjem.
Potem je prišla služba, napotili so ga v vas Studeno pri Postojnski jami: »S sabo sem vzel kopje in kroglo, da sem treniral tam za cerkvijo, potem pa so me poklicali na mitinge in tekmovanja.« Resno je treniral še v vojski, ko je z zmago v krosu in skoku v daljino nase opozoril oficirje, da je lahko treniral in tekmoval za vojsko. Po vojski znova služba in družina, oba otroka je usmerjal v šport, »prav opustil športa pa nisem nikoli«. Ekipni športi z žogo so se na stara leta znova umaknili veteranski atletiki, ki jo je odkril po odhodu v pokoj pred dobrim poldrugim desetletjem.
Svetovni prvak
Valter pravi: »Veteranska atletika je zelo dobro organizirana: pravi sodniki, urejena prvenstva, merjenje rezultatov …« Sledila je Valterjeva druga kariera, ki jo je začel pri 64 letih (z rekordi), pri 70. pa je doživel nov vrhunec – zmago na svetovnem prvenstvu pri skoku v višino v Kemloopsu zraven kanadskega Vancouvra: »Takrat sem izpolnil samega sebe: z višino sem vstopil v atletiko kot mladinec in z višino sem v veteranskih letih v svoji generaciji dosegel želeni cilj.« Ko se je vrnil, ga je hči odpeljala v športno dvorano na Dolu, kjer so ga pričakali številni krajani z godbo na pihala, mažoretkami in priložnostnimi darili. »Kaj takega se v Ljubljani ne more zgoditi,« so komentirali njegovi športni prijatelji.
Nisem imel stila, kot Indijanec sem šel, pa skočil meter 80.
Letos je imel jasno začrtano pot – najprej evropsko prvenstvo v portugalski Bragi, nato še svetovno znova v Kanadi. Načrte mu je prekrižal koronavirus, saj bi moral leteti iz Italije: »Doma so me prepričali, naj ne grem. Vse sem vplačal, ampak imam pravnuka in se bojim, da bi kaj prinesel domov.« Prvo leto je v kategoriji 80–84 let in pravi, da ima s 126 preskočenimi centimetri z državnega prvenstva dober rezultat, tudi v svetovnem merilu: »Čutim pa, da imam moč za 129 v sebi.« To bo preveril avgusta, ko bo svetovno prvenstvo v Kanadi, kjer je pred desetimi leti prvič zmagal na svetovni ravni. A paziti mora na svoje zdravje!
70
let je bil star, ko je zmagal na svetovnem prvenstvu.
let je bil star, ko je zmagal na svetovnem prvenstvu.
V teh letih je treba biti namreč zelo pazljiv na vsakem treningu, na vsakem koraku, saj se kosti in mišice hitro poškodujejo.
Valterjeva kondicija in poskočnost nista naključni: globoko je prepričan, da gibanje krepča in čisti telo: »Najpomembnejša je prebava. Če se gibaš, je tudi prebava dobra, obrambni mehanizem in odpornost pa sta zelo odvisna od črevesja.« Pomembna sta tudi hrana in kak kefir, pa šport – za telo in glavo: »To je fantastična sprostitev, takrat vse odmislim.« Vsak dan zjutraj opravi vaje in teče – navkljub temu opaža, da refleksi zamujajo: »Pri skoku v višino moraš hitro reagirati, in če malo zamudiš, ni pravega odriva.« In med pogovorom preseneti z mislijo, ki iz leta v leto bolj drži: »V prihodnosti bo popularno gibanje, ne pa računalniki.«
