BOGENŠPERK
Valvasor je grad prodal zaradi svoje knjige (FOTO)
Bogenšperk se razvija v sodobno turistično atrakcijo. Tam sta tudi klet vinorodnih dežel Slovenije in promocijska zorilnica suhomesnih izdelkov.
Odpri galerijo
Natalija Bajec med zorečimi mesninami FOTO: Jaroslav Jankovič
Renesančni grad Bogenšperk na grebenu Strmca v občini Šmartno pri Litiji je eden naših najlepših in hkrati obnovljenih. Leta 1533 ga je zgradil Erazem Wagen, od tod originalno ime Wagensperg oziroma slovensko Bogenšperk.
Pod obokom na grajskem dvorišču je še danes lepo ohranjen vodnjak, ki ga je Janez Vajkard Valvasor, ki je tam živel 20 let in vmes napisal Slavo vojvodine Kranjske, še poglobil in nikoli ne presahne. In še, voda v njem je v osnovi pitna, pravi Mitja Zadravec, lastnik restavracije Kuhla in eden tistih, ki so v gradu videli priložnost za kakovostno gostinsko-turistično zgodbo.
S pomočjo Javnega zavoda Bogenšperk, ki upravlja grad, ta je v lasti občine Šmartno pri Litiji, so se dogovorili za ureditev kuhinje. Tako je zgodba stekla v pravo smer in danes lahko na gradu poleg ogleda muzeja, romantičnega sprehoda po okolici tudi obedujemo v senci grajskega dvorišča pod milim nebom. »A prav v mesecih, ko naj bi začeli obratovati, se je začela epidemija in stvar se je zamaknila,« pove Zadravec.
Vendar ni vrgel puške v koruzo, vzel si je čas in k sodelovanju povabil tudi lokalne kmete in pridelovalce, čebelarje. Ker grad Bogenšperk stoji v središču Slovenije, si je v kleti, ki je služila kot skladišče, zamislil Grajsko klet vinorodnih dežel Slovenije.
»Lani septembra je zavod uredil prostor, izdelal tla in uredil drenažo, nato pa smo skupaj uredili regale in klet opremili za degustacije. Hkrati smo k sodelovanju povabili tudi Mesnine Bajec, tako skupaj pripravimo degustacijo vina in mesnih izdelkov.«
Natalija in Jože Bajec sta se hitro odzvala povabilu in v kleti so uredili promocijsko zorilnico svojih izdelkov, od domače salame, špehovke, domačega špeha (slanine oz. pancete) in celo pršuta. Vse omenjeno lahko vidimo v nišni zorilnici, hkrati pa se lahko znajde pred nami v narezku na leseni plošči.
Mesnine Bajec z Liberge so družinsko podjetje. »Jože je po poklicu mesar, sama sem doma s kmetije, zato mi delo ni bilo tuje. V zadnjem času pa z nama dela tudi hči Klavdija, ki ima seveda sodobnejši pogled na stvar, seveda, saj je mlada,« pove Bajčeva in dodaja, da so domače koline in suhomesni izdelki pravzaprav hišna tradicija, saj se je s tem ukvarjal že Jožetov oče. Zanimivo je, kako se držijo izročila. »Odločili smo se, da suhe mesnine izdelujemo po starih receptih. Veste, ni vseeno, če kupiš pripravljen česen ali pa domačega olupiš na roke.«
Kot pove Zadravec, v kleti trenutno hranijo stotnijo steklenic vinarjev iz Vipave, Goriških brd in Bele krajine. »Da bo zbirka celovita, se dogovarjamo še s Primorci, Dolenjci in Štajerci.« Ustanovili so tudi svoje hišno vino Wagensperg. Pod tem imenom lahko poskusimo penino, rdeče in pa belo vino.
Grad seveda ni le za vinoljubce in mesokusce, ampak je nadvse primeren za družinski izlet. Okoli njega je veliko prostora na zelenih tratah, gospodinje in vrtnarice pa imajo kaj videti na grajskem vrtu, ki je trenutno ves v cvetju. Bolj zgodovinsko dovzetni se lahko sprehodijo po grajskem muzeju z zbirko starega pohištva in orožja in spoznajo zgodbo o Valvasorju. Nazadnje je prav zaradi Slave vojvodine Kranjske obubožal in moral grad prodati.
A največja tamkajšnja atrakcija je že omenjeni grajski vodnjak, kjer je ohranjeno veliko kolo, s katerim so vlekli iz globine vodo v lesenem vedru. A to ni vse: do vode v globini lahko pridemo po stopnicah po ozkem rovu iz grajske vinske kleti. Stopnice so izklesane v živo skalo. Če stopimo tja dol, lahko z rokami zajamemo vselej hladno vodo. Zadravec si je zamislil, da v vodnjaku hladijo promocijsko vino. Ko so zaboj s steklenicami izvlekli na plan iz vodnjaka, je bila to prava atrakcija. Grad Bogenšperk se razvija v zares sodobno turistično destinacijo.
Pod obokom na grajskem dvorišču je še danes lepo ohranjen vodnjak, ki ga je Janez Vajkard Valvasor, ki je tam živel 20 let in vmes napisal Slavo vojvodine Kranjske, še poglobil in nikoli ne presahne. In še, voda v njem je v osnovi pitna, pravi Mitja Zadravec, lastnik restavracije Kuhla in eden tistih, ki so v gradu videli priložnost za kakovostno gostinsko-turistično zgodbo.
Grad je lepo obnovljen. FOTO: Jaroslav Jankovič
S pomočjo Javnega zavoda Bogenšperk, ki upravlja grad, ta je v lasti občine Šmartno pri Litiji, so se dogovorili za ureditev kuhinje. Tako je zgodba stekla v pravo smer in danes lahko na gradu poleg ogleda muzeja, romantičnega sprehoda po okolici tudi obedujemo v senci grajskega dvorišča pod milim nebom. »A prav v mesecih, ko naj bi začeli obratovati, se je začela epidemija in stvar se je zamaknila,« pove Zadravec.
Vendar ni vrgel puške v koruzo, vzel si je čas in k sodelovanju povabil tudi lokalne kmete in pridelovalce, čebelarje. Ker grad Bogenšperk stoji v središču Slovenije, si je v kleti, ki je služila kot skladišče, zamislil Grajsko klet vinorodnih dežel Slovenije.
»Lani septembra je zavod uredil prostor, izdelal tla in uredil drenažo, nato pa smo skupaj uredili regale in klet opremili za degustacije. Hkrati smo k sodelovanju povabili tudi Mesnine Bajec, tako skupaj pripravimo degustacijo vina in mesnih izdelkov.«
Natalija in Jože Bajec sta se hitro odzvala povabilu in v kleti so uredili promocijsko zorilnico svojih izdelkov, od domače salame, špehovke, domačega špeha (slanine oz. pancete) in celo pršuta. Vse omenjeno lahko vidimo v nišni zorilnici, hkrati pa se lahko znajde pred nami v narezku na leseni plošči.
Mitja Zadravec v grajski kleti FOTO: Jaroslav Jankovič
Mesnine Bajec z Liberge so družinsko podjetje. »Jože je po poklicu mesar, sama sem doma s kmetije, zato mi delo ni bilo tuje. V zadnjem času pa z nama dela tudi hči Klavdija, ki ima seveda sodobnejši pogled na stvar, seveda, saj je mlada,« pove Bajčeva in dodaja, da so domače koline in suhomesni izdelki pravzaprav hišna tradicija, saj se je s tem ukvarjal že Jožetov oče. Zanimivo je, kako se držijo izročila. »Odločili smo se, da suhe mesnine izdelujemo po starih receptih. Veste, ni vseeno, če kupiš pripravljen česen ali pa domačega olupiš na roke.«
Kot pove Zadravec, v kleti trenutno hranijo stotnijo steklenic vinarjev iz Vipave, Goriških brd in Bele krajine. »Da bo zbirka celovita, se dogovarjamo še s Primorci, Dolenjci in Štajerci.« Ustanovili so tudi svoje hišno vino Wagensperg. Pod tem imenom lahko poskusimo penino, rdeče in pa belo vino.
Grad seveda ni le za vinoljubce in mesokusce, ampak je nadvse primeren za družinski izlet. Okoli njega je veliko prostora na zelenih tratah, gospodinje in vrtnarice pa imajo kaj videti na grajskem vrtu, ki je trenutno ves v cvetju. Bolj zgodovinsko dovzetni se lahko sprehodijo po grajskem muzeju z zbirko starega pohištva in orožja in spoznajo zgodbo o Valvasorju. Nazadnje je prav zaradi Slave vojvodine Kranjske obubožal in moral grad prodati.
1533.je Erazem Wagen zgradil Bogenšperk.
A največja tamkajšnja atrakcija je že omenjeni grajski vodnjak, kjer je ohranjeno veliko kolo, s katerim so vlekli iz globine vodo v lesenem vedru. A to ni vse: do vode v globini lahko pridemo po stopnicah po ozkem rovu iz grajske vinske kleti. Stopnice so izklesane v živo skalo. Če stopimo tja dol, lahko z rokami zajamemo vselej hladno vodo. Zadravec si je zamislil, da v vodnjaku hladijo promocijsko vino. Ko so zaboj s steklenicami izvlekli na plan iz vodnjaka, je bila to prava atrakcija. Grad Bogenšperk se razvija v zares sodobno turistično destinacijo.
