Varno zavetje ogroženih čebelarjev (FOTO)

Območje, manj kot kilometer od ceste, ki vzdolž meje s Hrvaško povezuje Brežice in Bistrico ob Sotli, je čebelarjem (Merops apiaster) ponudilo idealne razmere za gnezdenje. Tam so na varnem pred večino naravnih sovražnikov, da lahko vzgojijo zarod in ga popeljejo na prezimovanje v tropsko Afriko. Ker gnezdijo pri nas, smemo reči, da so pravzaprav bolj naši kot afriški ptiči.
Opuščanje gospodarskih dejavnosti, kot sta bili stoletja mlinarstvo in rudarstvo, pomeni prehajanje tradicionalnih poklicev in veščin v območje spomina in kulturne dediščine, lahko pa je tudi začetek novih oblik življenja in sobivanja. Tako kot se je zgodilo z značilnim površinskim kopom v Župjeku pri Bizeljskem, ki so si ga leta 1985, ko so ga prenehali izkoriščati, za gnezdenje izbrali čebelarji. Takšno ime so ptice selivke dobile zato, ker se največ prehranjujejo z žuželkami, tudi čebelami, kadar zmanjka kobilic in kačjih pastirjev, ki jih ujamejo v letu.

Za peskokopom je ostala skoraj navpična, od šest do deset metrov visoka stena iz kremenovega peska, ki je ravno prav trd, da se ne kruši, in dovolj mehak, da si lahko čebelarji v njem s kljuni izkopljejo gnezdilne rove. To lastnost usedlin nekdanjega Panonskega morja so znali izkoristiti tudi ljudje v okoliških zaselkih za kopanje repnic, naravno hlajenih shramb za ozimnico; nekatere so v novejšem času poglobili in spremenili v atraktivne vinske kleti. Najbolj znane nosijo imena po lastnikih ali domačijah Najger, Balon, Graben itn.

Ljubitelji narave so kmalu odkrili nove pernate goste v svojem okolju in se zavzeli zanje. Da bi se lažje ohranili – uvrščeni so na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst v evropskem merilu –, so jim uredili blizu 200 metrov dolgo gnezdilno steno in prostor vključili v območje Natura 2000. Gnezdišče v Kozjanskem regijskem parku ima status zoološke in geološke naravne vrednote državnega pomena.

Višji naravovarstveni svetovalec Dušan Klenovšek, v Kozjanskem parku »biolog za vse živo, razen za ljudi«, kot se pošali, s še dvema nadzornikoma bdi tudi nad čebelarji. Dobiva se pri leseni opazovalnici z odprtinami za fotografiranje in opazovanje z daljnogledom. Razdalja – da ptičev ne bi motili – je za spremljanje vrveža v gnezdilni steni s prostim očesom prevelika, izkušeni poznavalec pa zna razložiti in opisati tudi tisto, česar se sploh ne vidi.

Na primer, da bi lahko bili »poskusi nekaterih občudovalcev, da bi ptiče fotografirali kar najbolj od blizu, na krušljivem terenu, ki ga ne poznajo, tudi nevarni. Zato je dostop do stene ograjen, pa tudi sami moramo biti pri opazovanju kolonije in navad njenih prebivalcev zelo previdni. Nekaj čebelarjev smo opremili z oddajniki, tako da lahko sledimo njihovemu poletu v Afriko. Ugotovili smo, da včasih celo mladiči iz istega gnezda ne uberejo iste smeri proti jugu. Nekateri letijo ob vzhodnem robu Sredozemlja, drugi pa nad Italijo.«

Izkušeni biolog spomni tudi na srečno okoliščino, da je »na tem prostoru sobivanje med industrijo – rudarstvom, kamor spada kopanje peska – in varovanjem narave v evropskem merilu že trideset let lepo usklajeno. Vsi smo zadovoljni, medtem ko je skoraj povsod drugod razmerje med interesi industrije in varuhi narave precej konfliktno.«

Čebelarji od konca aprila do konca julija v manjšem številu bolj ali manj redno gnezdijo tudi v peščenih ali ilovnatih obrežjih spodnje Save – tudi blizu Ljubljane – in Mure ter na robu Krakovskega gozda. Zaradi posegov v vodotoke in gramoznice se njihovo življenjsko okolje krči, zato je zaščitena gnezditvena kolonija na Bizeljskem še bolj dragocena. Število parov od leta do leta niha, letos jih je kakšnih 25, vendar se, kadar že nevarno upade, naslednje leto znova poveča.

»Upamo, da bo pri tem ostalo,« še opozori Dušan Klenovšek, »in da bodo čebelarji pri nas še našli dovolj hrane. Kar je posredno spet v rokah človeka, ki je samo v zadnjih tridesetih letih zradiral tri četrtine žuželk! Če bo zmanjkalo kačjih pastirjev in metuljev, bodo čebelarji spet pogosteje obletavali čebelnjake …«