Denis Čaleta: »Vprašanje časa, kdaj in v kakšnem obsegu bo prišlo do takšnega incidenta«

Grožnja o tem, da se bo na eni od slovenskih šol 10. aprila zgodilo enako kot na Finskem, kjer je 12-letnik streljal na vrstnike, je bila objavljena kot komentar na enem od spletnih portalov. Nekatere šole so zato po obvestilu policije sprejele preventivne ukrepe, policija pa je hkrati mirila, da je možnost napada majhna. Potencialni napad je med državljani povzročil nemalo preplaha.

Varnostnemu strokovnjaku z Instituta za korporativne varnostne študije Denisu Čaletu smo postavili nekaj vprašanj o (ne)varnosti slovenskih šolarjev, grožnjah z nasiljem, o delu policije in o preventivi.

Marsikaterega starša so vznemirili dogodki v povezavi z grožnjo s strelskim napadom v eni od šol. Nekateri strokovnjaki (psiholog Kristijan Musek Lešnik in predsednica Združenja ravnateljev Mojca Mihelič) so tudi kritični do dela policije, »ki, namesto da bi iskala avtorja groženj, zdaj opozarja vse slovenske šole, da se preventivno pripravijo za morebiten napad«. Kako vi ocenjujete odziv policije?

Z vašo oceno se ne bi mogel v celoti strinjati. Kot sem že večkrat javno poudaril, so bili odzivi policije ustrezni v smeri obveščanja potrebne strokovne javnosti o možnih grožnjah izvedbe morebitnih napadov v šolah. Ne bi si želel zamišljati situacije, da policija ne bi ravnala v omenjeni smeri in da bi se v resnici zgodil izredni dogodek.

Torej vsekakor so take grožnje v slovenskem okolju novost in je zato v javnosti občutek dodatne zaskrbljenosti. V vsakem primeru je treba preiskati izvor objave teh groženj, saj gre v tem primeru lahko za neke vrste hibridno delovanje proti Republiki Sloveniji.

Videli smo namreč, da je ta informacija povzročila precej vznemirjenja, če že ne panike v določenem delu družbene skupnosti. Dejstvo pa je, da se bo treba zaradi različnih sprememb dejavnikov v varnostnem okolju in družbi kot celoti v prihodnosti večkrat soočati z omenjenimi tveganji in se je iz izvedenih ukrepov treba naučiti, kje bi se procese odzivanja dalo še izboljšati.

Več kot očitno je prišlo do preplaha in kaosa. Ponekod skoraj tretjina učencev ni prišla v šolo zaradi varnostnih razlogov. Bi bila lahko komunikacija s strani policije, občin in ravnateljev speljana drugače, kot je bila? Kako?

Vsekakor bi bila lahko komunikacija boljša. Toda še enkrat poudarjam, da so to nove situacije za vse v slovenskem ekosistemu in se bo treba skozi učenje iz napak pripraviti in izoblikovati prave mehanizme obveščanja.

Panika je v takih primerih vsekakor kontraproduktivna. Na žalost je okolje, v katerem živimo, postalo tako dinamično, da je nemogoče zagotoviti, da se našim otrokom že na poti v šolo ne pripeti kaj, česar si ne bi želeli. Zato je še enkrat pomemben racionalni pristop zavedanja, da se pred nami tudi taki izzivi. O njih se je treba pogovarjati in seveda takoj obveščati pristojne, če se v posameznih okoljih pojavijo določeni znaki, ki bi lahko nakazovali na možno AMOK situacijo (norost z neobvladljivo jezo).

Kakšna je po vaši oceni nevarnost, da bi lahko prišlo do strelskega napada prav na dan 10. aprila, kot je bilo navedeno v komentarju na spletu?

Seveda je verjetno jasno tudi strokovno manj poklicanim, da se ob povečanju varnostnih ukrepov možni storilec ne bo izpostavljal. Tak napad bi verjetno bil izveden v drugačnih okoliščinah slabše pripravljenosti, še posebno če bi govorili v smeri terorističnih groženj.

Izkušnje strelskih pohodov v šolah pa nam kažejo, da so največkrat storilci sami učenci ali osebe, ki so pred kratkim zaključile šolanje na določeni šolski instituciji. Seveda so vzroki največkrat povezani s psihičnimi težavami in stanji storilcev, ki pa so v veliki večini povzročeni tudi zaradi določenih razmerij v teh okoljih.

Težko si priznamo, da imamo v šolskih okoljih, sploh med mlado populacijo, izredno velike težave, vezane na medvrstniško nasilje in šikaniranje, ki ni nujno povezano samo z fizičnim nasiljem, temveč je še bolj problematično v njegovi psihični formi pritiskov. 

Torej Slovenija ni nikakršna varna oaza, da se kaj takega pri nas ne more zgoditi, in tukaj nismo omejeni samo na šolska okolja. Vprašanje ni, ali se nam bo to zgodilo, vendar na žalost kdaj in v kakšnem obsegu se bo tak incident dogodil.

Ali je v tem kontekstu treba razmišljati, da bi učitelji, starši in učenci morali biti pripravljeni na najhuje vsak dan?

Vsekakor smo v naši družbi pozabili na samozaščitno obnašanje in seveda s tem povezane ukrepe za lastno zaščito. Teh problemov se je treba lotiti racionalno, se o njih pogovarjati z vsemi vpletenimi deležniki, da pravilno razumejo srž problema.

Vsak posameznik je namreč tisti, ki mora v svoji okolici opaziti določene vedenjske spremembe pri posameznikih in seveda o možnih tveganjih preliminarno obveščati odgovorne. Tudi družina kot primarna celica izgublja svojo vlogo, saj se zaradi načina življenja dogaja odtujenost tudi že na relaciji starši-otroci. O razmerju starši, šolski sistem pa raje ne zgubljam besed, saj tukaj že dolgo ni potrebnega partnerstva v korist pravilnega in varnega razvoja otrok.

Kaj ali kdo je trenutno lahko največja grožnja slovenskim šolarjem?

No, še vedno živimo v relativno varni družbi, da ne bi bilo iz zapisanega pomotoma razumljeno, da smo sredi »kriznega območja«.

Na žalost je največji sovražnik našim šolarjem predvsem način življenja v moderni družbi. Sliši se sicer paradoksalno, vendar so v teh AMOK situacijah v šolskem okolju največji sovražnih ravno učenci sami sebi.

Pri mladih generacijah je treba izpostavljati in vzgajati empatijo, sotovarištvo in pomen skupine in ne individualizem ter s tem povezan mobing in medvrstniško nasilje med »drugačnimi«. Odmik v okvirje komunikacij skozi socialna omrežja je tukaj dodatna negativna okoliščina. Na žalost so samo ti pozitivni pristopi garancija, da se v prihodnje s temi dejanji v Sloveniji ne bomo srečali.

Nekatere evropske države, denimo Francija, organizirajo v šolah preventivne vaje v primeru strelskih napadov. Pri nas v vrtcih in šolah poznamo (za zdaj) le evakuacijo v primeru požarne varnosti. Menite, da bi lahko začeli vpeljevati tudi vaje v primeru morda strelskih, terorističnih ali kibernetskih napadov? Je morda že pripravljena kakšna strategija v tej smeri?

Vsekakor je bistveno, da naučimo posameznike v tej družbi samozaščitnega ravnanja. Tako kot se preverjajo požarni načrti skozi vaje, je potrebno v določenih okoljih izdelati tudi načrte v primeru AMOK situacij in vse udeležene usposobiti v nujno potrebnih prvih ukrepih za lastno zaščito in zaščito svojih bližnjih.

V Institutu za korporativne varnostne študije imamo izdelane programe za usposabljanje v različnih okoljih in lahko povem, da je tega povpraševanja po strokovni pomoči vedno več. Policija je kadrovsko podhranjena in je nerealno pričakovati, da bo lahko s svojimi izkušnjami pomagala v vseh organizacijskih sredinah.

Najpomembnejše pa je, da se ustvari pravo razmerje med policijo, šolskimi delavci, starši in otroki v smeri pravočasnega zaznavanja, prenosa informacij in ustreznih ukrepov za preprečevanje ter v najhujših primerih ustrezno reševanje takih kritičnih situacij.

Imate še kakšno sporočilo za državljane?

Za lastno varnost je najprej odgovoren vsak posameznik. To pomeni, da je treba več pozornosti nameniti razumevanju pomena samozaščitnih ukrepov. Seveda morajo vse pristojne institucije v državi narediti svoj del domače naloge, da bo za vse zagotovljeno ustrezno varno okolje.

Samo sodelovanje je lahko ključ do uspeha, da se bodo taka deviantna dejanja pravočasno zaznala in preprečila. Vedno pa moramo biti pripravljeni tudi na najslabši scenarij, zato je treba, da se na področju AMOK situacija začnemo ustrezno informirati in usposabljati za pravilne odzive. Najmanj, kar potrebujemo v takih trenutkih, je prekomerna panika, ki zadevo samo še poslabšuje.