Vaze in skodelice jo obiskujejo še v sanjah

Petdesetletna lončarka umetnica Mateja Horvat priznava, da se od umetnosti ne da živeti: »Prej od palčkov, angelcev, skled in skledic, izparilnikov in bučnatih oljenk.«

Mladosti se rada spominja, saj jo je vleklo po svetu, nazadnje je za nekaj let pristala v Londonu. »Šla sem za varuško, za dva meseca.« Ostala je deset let. Bila je natakarica v kavarnah, snažilka, au pair, nekaj časa je obiskovala šolo za fotografijo in keramiko. »A ko sem se vrnila, sem najprej štirinajst dni bolehna ležala v postelji. Bila sem izčrpana. In vedela sem, da je konec heca, da je prišel čas, ko se moram odločiti.«

V življenju je poskusila marsikaj, a se je običajno hitro naveličala. »Ko pa sem prijela v roke glino in jo začela gnesti, je bilo drugače. Ponoči nisem mogla spati, podobe vaz in vazic, skodelic so kar letele v sanjah.« In šla je v šolo in si kupila vreteno. Priznava, da so bili prvi poskusi kaj klavrni.

Nabirala je kondicijo

»Vrtela sem in vrtela in vse je bilo jajčasto, vse se je ovijalo in podiralo.« Pa je vztrajala.

Ko je v svoji delavnici ob našem obisku na Pšati pri Ljubljani smeje se sedla za vreteno, je iz kepe svetlo sive, se pravi bele gline v nekaj krogih nastala velika skleda arhaičnega videza. Kar predstavljali smo si prizor, kako mati prinese na mizo polno skledo žgancev, bosonogi otroci pa že stegujejo roke za žlicami.

»Na začetku sem se hitro utrudila, nisem bila utrjena, nisem imela tiste lončarske moči, ko na vretenu elegantno, navidezno lahkotno z gibom baletke oblikuješ izdelek.« Trajalo je leta, da si je utrdila telo, da je zmogla nekaj desetkrat zavrteti vreteno in izdelati deset enakih izdelkov. A je vztrajala: »V lončarstvu tako kot pri vsaki drugi obrti ima vsak zakaj svoj zato.«
Začela je krasiti lončenino in prodaja je stekla. Omislila si je pomočnico, da je proces lažje stekel. Eden je vrtel, drugi risal. »Tudi jaz znam slikati, a so tudi boljše od mene, imajo več talenta, zato sem razdelila delo.«


 

Nagrajeni Odsev

Pravi, da se delo v njeni delavnici deli prav tako kot pred stoletji. »Ko je mojster razporedil delo glede na to, kaj je šlo komu najbolje.«

Nazadnje si je zamislila serijo lično okrašenih skodelic. Nam se je zdelo, da jim res prav nič več ne manjka, a Mateja je v 15 letih postala perfekcionistka. »Ne, ne, ni še konec, moram še malo pomisliti, kako še drugače zarobiti stvar.«

A zmore tudi več. Leta 2004 je na 5. mednarodnem ex-tempu keramike v Piranu prejela prvo nagrado za izdelek Odsev. V karieri je nanizala precej razstav, a ostala na trdnih tleh: »Če še tako dobro vrtiš vreteno, moraš nasukano in spečeno tudi prodati. To je danes najtežje.«

Preden svoj izdelek pošlje na police trgovin po vsej Sloveniji, jih pregleda in lično zapakira ter nanje obesi certifikat rokodelstvo – art craft Slovenija, kar pomeni, da je ostala zvesta svojim rokam.

Priznava, da se gline v vseh teh letih še ni naveličala, čeprav je z odpremo izdelkov precej terenskega in pisarniškega dela: »Niti v papirjih nimam rada nereda, tako kot ne v delavnici.«

Sprehodili smo se med policami polkletne delavnice. V prvem prostoru velika miza za gnetenje in vreteno, v drugem police z angelci, skodelicami, skledicami, v tretjem malo skladišče gline in orodja pa peč za žganje izdelkov.

A posladek nam je Mateja prihranila za konec, ko je pred nas postavila skledico s prelivajočimi se barvami iz zelene v rdečo in spet nazaj. »Ne, ne, nisem še pozabila ... včasih še pobegnem in poskusim ustvarjati malce manj uporabne stvari ... po trenutnem navdihu.«