Včasih so zadnji, ki bolnikom stisnejo roko

V začetku novembra je poveljnik republiške civilne zaščite Srečko Šestan poslal ekipam prve pomoči Rdečega križa poziv k sodelovanju na področju bolnišnične oskrbe. Vsako območno združenje Rdečega križa Slovenije (OZ-RKS) zagotavlja ekipe prve pomoči, ki v navadnih časih opravljajo predvsem izobraževalno dejavnost, kot so predstavitve prve pomoči in temeljnih postopkov oživljanja, hkrati pa so usposobljeni za neposredno zdravstveno oskrbo, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno zboleli na kraju dogodka, s preprostimi pripomočki in z improvizacijo. »Smo del sistema zaščite in reševanja, tako kot recimo gorski in jamski reševalci pa gasilci, in se vključimo ob naravnih in drugih nesrečah v sistem posredovanja,« nam je razložila Živa Ozmec iz OZ-RKS Radovljica.

Ob pozivu so Gorenjci staknili glave in dognali, da imajo dovolj kadra in predvsem znanja ter trdno voljo pomagati: »Prihajamo iz OZ-RKS Škofja Loka, Kranj, Radovljica, Jesenice in Tržič. Za sodelovanje se nas je odločilo 17. Vsi imamo opravljen tečaj prve pomoči za bolničarje, ki smo ga opravili prek Rdečega križa. Nismo pa profesionalni medicinski delavci, smo učitelji, samostojni podjetniki, prodajalci in podobno. Vse nas druži želja po pomoči sočloveku. Smo posamezniki, ki se združimo za dobro drugih, in to je edino naše vodilo.«

Razumevajoči delodajalci

Celotni sestav prostovoljcev je bil napoten na Univerzitetno kliniko za pljučne bolezni in alergijo Golnik. »Ko smo prispeli tja, so nas razporedili v njihove profesionalne ekipe in nam na kratko predstavili zadolžitve,« pove Ozmečeva: »Seveda ni šlo brez izobraževanja, ki je bilo opravljeno hitro, a temeljito. Zanimivo je, da prav nobenega od naših članov ni postalo strah zaradi dejstva, da stopamo na območje, kjer je koncentracija koronavirusa sars cov-2 najvišja. Pravzaprav o virusu sploh nismo razmišljali, naš pogled je bil usmerjen na paciente in na medicinsko osebje, ki jim lahko prav mi s prostovoljnim delom pomagamo. Naš učinek je v morebitni razbremenitvi zaposlenih, da jim pomagamo, kot le zmoremo in znamo, ob tem pa še širimo dobro voljo z zavedanjem, da na prvi frontni črti obrambe pred virusom niso ostali čisto sami.«

Njihovo delo je organizirano v dopoldanskem času, ko je potreba po pomoči tudi največja. Sami so se domenili za kroženje po izmenah, vendar ima vsak na izbiro, kdaj bo lahko prisoten. »Ne bi radi dopustili pregorelosti pri prostovoljcih, saj imamo doma tudi obveznosti, otroke, ki jim je treba pomagati pri šolanju na daljavo, nekateri tudi hodijo v službe. Ob tem moram izreči zahvalo delodajalcem naših prostovoljcev, ki imajo razumevanje za naše delo, in veliko jih je, ki ali prilagodijo delovni čas prostovoljcu ali pa mu celo poskušajo pomagati s kakšno prosto uro ali manj zadolžitvami v službi. Prav nihče od zaposlenih ni bil deležen nerazumevanja delodajalcev, še celo iskrenih pohval so bili deležni z dostavkom, da če kaj potrebujejo, naj kar povedo.« Živa Ozmec še doda: »Upravičeno smo se bali odziva v smislu: saj ta pa dela na Golniku in širi virus okoli sebe. Prav nihče od nas še ni slišal niti ene negativne besede glede tega.«


Člani ekip prve pomoči so na Golniku razporejeni na oddelkih za intenzivno nego in negovalnih oddelkih. Njihove zadolžitve segajo od hranjenja in nege bolnikov do razkuževanja inventarja ter drugih opravil, ki jim jih odredi medicinsko osebje: »Stalno je eden ob nas in nas podpira oziroma smo pod nadzorom.« Ob vsem veselju do dela pa so prostovoljci naleteli tudi na žalostne trenutke. »So ljudje, ki so tik pred tem, da se poslovijo za vedno. Težko je biti trden ob tem, toda zavedamo se, da smo morda celo zadnji, ki jim lahko ponudimo nekaj lepih besed, stisk roke in dostojen trenutek, ki je, tega se vsi zavedamo, najbolj pomemben.«