RAZSTAVA
Več kot 15 odstotkov Zagrebčanov je bilo slovenskega rodu
V zadnjih 60 letih se je število Slovencev na Hrvaškem dvakrat zmanjšalo. Razlike med narodoma se poglabljajo, premošča jih razstava v Nuku.
Odpri galerijo
Hudomušna ilustracija Bojana Grlice na vabilu na razstavo. FOTO: IZTOK ILICH
LJUBLJANA – Velik del današnjega ozemlja Slovenije in Hrvaške povezuje večstoletna zgodovina bivanja v skupnih državah, po osamosvojitvi leta 1991 pa ju ločuje najdaljša skupna meja. Na več mestih, kljub vsemu, še vedno sporna, nedogovorjena.
Tak položaj ni ugoden za nikogar. Niti za slovensko manjšino na Hrvaškem, ki se v zadnjih letih pospešeno asimilira, ne. Največ zato, ker so potomci rojakov, ki se ob raznih preštevanjih še izrekajo za Slovence, v primerjavi z manjšinami v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, deležni manjše pozornosti in pomoči matične države. To stanje zgovorno potrjujeta razstava in spremljajoči katalog z naslovom Sosedje Slovenci na Hrvaškem v veliki razstavni dvorani Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk) v Ljubljani. Postavili sta jo izvrstna poznavalka te teme, dr. Barbara Riman z Inštituta za narodnostna vprašanja, in Helena Janežič, ki v Nuku vodi Zbirko tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije.
Za večino Slovencev je Hrvaška že desetletja najljubša počitniška destinacija, a le malokdo pomisli, da bi tam, predvsem v Istri, utegnil srečati rojake s hrvaškim državljanstvom. Še bolj je pozabljeno, da so bili zlasti pod habsburško oblastjo stiki med pripadniki obeh narodov tesnejši in bolj samoumevni. Če ostanemo samo pri Slovencih, je bil na primer pisatelj Janez Trdina profesor na Reki, pesnik Stanko Vraz, navdušen za ilirsko idejo, se je zavzemal za kulturno zlitje obeh narodov, Zofka Kveder je bila slovenska in hrvaška pisateljica, dolg je seznam gledaliških in glasbenih ustvarjalcev, ki so nastopali tako v Zagrebu kot tudi v Ljubljani, gospodarstvenik in mecen Josip Gorup je gradil na obeh straneh itn.
Jezika, kljub delni sorodnosti narečij vzdolž meje, sta ostala vsaksebi. Razlike se še poglabljajo. Današnja mlajša rodova se z usihanjem t. i. srbohrvaščine že zelo slabo razumeta. Najmlajši vrstniki, ki se srečujejo med počitnicami bodisi na morju bodisi na naših smučiščih, pa se tako in tako že sporazumevajo v angleščini.
Pešanje slovenske manjšine v naši vzhodno-južni sosedi ilustrirajo nezanesljive, a uradne statistike, ki jih povzema Helena Janežič. Še leta 1953 je na Hrvaškem živelo nekaj več kot 43.000 Slovencev. Do leta 1991 se je njihovo število prvič in nato leta 2011 še enkrat razpolovilo – na 10.517! Nič dobrega ne obeta niti podatek, da so hrvaški državljani, ki se imajo za Slovence, v povprečju stari skoraj 60 let, žensk pa je skoraj trikrat več kot moških. Ob vsaki zaostritvi odnosov med državama se očitni in bolj posredni pritiski na manjšino še povečajo.
Najtrdnejši braniki slovenstva so bila in ostajajo slovenska kulturna oziroma kulturno-prosvetna društva v skoraj vseh večjih mestih. V letih med svetovnima vojnama jih je bilo 22 – takrat je bilo več kot 15 odstotkov Zagrebčanov slovenskega rodu! –, po koncu druge vojne osem, zdaj pa jih je 15. Delujejo v Osijeku, Varaždinu, Zagrebu in Karlovcu ter v Zadru, Splitu in Dubrovniku, večina pa jih je na severozahodu, v Istri in na Reki. V krovno Zvezo slovenskih društev v Republiki Hrvaški sta vključeni še EU korak in Kmetijsko izobraževalna skupnost Gorski kotar. Njihovo delovanje v preteklosti in danes je temeljito raziskala ter z izbranim gradivom predstavila Barbara Riman. Med drugim ugotavlja, da so nekatera, kot prvo iz leta 1886 v Pulju, že zamrla, nastajajo pa tudi nova. Nekaj optimizma prav tako zbuja dejstvo, da ponekod narašča število učencev in dijakov, ki se učijo slovenščine.
Avtorica ta gibanja dobro pozna, saj je že poldrugo leto tudi predsednica zveze s sedežem na Reki. Pred tem je bilo središče društev v Zagrebu, kjer najdlje, nepretrgoma 90 let, deluje društvo Slovenski dom. Prav ta obletnica je spodbudila ljubljansko razstavo, ki bo na ogled do 5. oktobra, ko jo bodo preselili v Karlovec na Hrvaškem.
Tak položaj ni ugoden za nikogar. Niti za slovensko manjšino na Hrvaškem, ki se v zadnjih letih pospešeno asimilira, ne. Največ zato, ker so potomci rojakov, ki se ob raznih preštevanjih še izrekajo za Slovence, v primerjavi z manjšinami v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, deležni manjše pozornosti in pomoči matične države. To stanje zgovorno potrjujeta razstava in spremljajoči katalog z naslovom Sosedje Slovenci na Hrvaškem v veliki razstavni dvorani Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk) v Ljubljani. Postavili sta jo izvrstna poznavalka te teme, dr. Barbara Riman z Inštituta za narodnostna vprašanja, in Helena Janežič, ki v Nuku vodi Zbirko tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije.
Sedež slovenskih organizacij in ustanov na Reki. FOTO: IZTOK ILICH
Za večino Slovencev je Hrvaška že desetletja najljubša počitniška destinacija, a le malokdo pomisli, da bi tam, predvsem v Istri, utegnil srečati rojake s hrvaškim državljanstvom. Še bolj je pozabljeno, da so bili zlasti pod habsburško oblastjo stiki med pripadniki obeh narodov tesnejši in bolj samoumevni. Če ostanemo samo pri Slovencih, je bil na primer pisatelj Janez Trdina profesor na Reki, pesnik Stanko Vraz, navdušen za ilirsko idejo, se je zavzemal za kulturno zlitje obeh narodov, Zofka Kveder je bila slovenska in hrvaška pisateljica, dolg je seznam gledaliških in glasbenih ustvarjalcev, ki so nastopali tako v Zagrebu kot tudi v Ljubljani, gospodarstvenik in mecen Josip Gorup je gradil na obeh straneh itn.
43.000 Slovencev je še 1953. živelo na Hrvaškem.
Jezika, kljub delni sorodnosti narečij vzdolž meje, sta ostala vsaksebi. Razlike se še poglabljajo. Današnja mlajša rodova se z usihanjem t. i. srbohrvaščine že zelo slabo razumeta. Najmlajši vrstniki, ki se srečujejo med počitnicami bodisi na morju bodisi na naših smučiščih, pa se tako in tako že sporazumevajo v angleščini.
Pešanje slovenske manjšine v naši vzhodno-južni sosedi ilustrirajo nezanesljive, a uradne statistike, ki jih povzema Helena Janežič. Še leta 1953 je na Hrvaškem živelo nekaj več kot 43.000 Slovencev. Do leta 1991 se je njihovo število prvič in nato leta 2011 še enkrat razpolovilo – na 10.517! Nič dobrega ne obeta niti podatek, da so hrvaški državljani, ki se imajo za Slovence, v povprečju stari skoraj 60 let, žensk pa je skoraj trikrat več kot moških. Ob vsaki zaostritvi odnosov med državama se očitni in bolj posredni pritiski na manjšino še povečajo.
Triglav otrok reškega vrtca je, čeprav z enim samim vrhom, Triglav! FOTO: IZTOK ILICH
Najtrdnejši braniki slovenstva so bila in ostajajo slovenska kulturna oziroma kulturno-prosvetna društva v skoraj vseh večjih mestih. V letih med svetovnima vojnama jih je bilo 22 – takrat je bilo več kot 15 odstotkov Zagrebčanov slovenskega rodu! –, po koncu druge vojne osem, zdaj pa jih je 15. Delujejo v Osijeku, Varaždinu, Zagrebu in Karlovcu ter v Zadru, Splitu in Dubrovniku, večina pa jih je na severozahodu, v Istri in na Reki. V krovno Zvezo slovenskih društev v Republiki Hrvaški sta vključeni še EU korak in Kmetijsko izobraževalna skupnost Gorski kotar. Njihovo delovanje v preteklosti in danes je temeljito raziskala ter z izbranim gradivom predstavila Barbara Riman. Med drugim ugotavlja, da so nekatera, kot prvo iz leta 1886 v Pulju, že zamrla, nastajajo pa tudi nova. Nekaj optimizma prav tako zbuja dejstvo, da ponekod narašča število učencev in dijakov, ki se učijo slovenščine.
Avtorica ta gibanja dobro pozna, saj je že poldrugo leto tudi predsednica zveze s sedežem na Reki. Pred tem je bilo središče društev v Zagrebu, kjer najdlje, nepretrgoma 90 let, deluje društvo Slovenski dom. Prav ta obletnica je spodbudila ljubljansko razstavo, ki bo na ogled do 5. oktobra, ko jo bodo preselili v Karlovec na Hrvaškem.
