Več kot 20.000 dementnih še vozi

Javna agencija za varnost v prometu (AVP) je bila ustanovljena leta 2010, njen 41-letni direktor Igor Velov pa jo vodi od leta 2013. Spretno krmari med stroko in politiko, kar ni čudno, saj ima za sabo srednjo prometno šolo, visoko upravno šolo, študij obramboslovja in politologije, na fakulteti za podiplomske državne in evropske študije pa je magistriral in doktoriral. Kot podjetnik je vodil svojo avtošolo Ekspert, v domačem Kranju je bil podžupan, od leta 2002 pa na samostojni listi deluje tudi kot mestni svetnik.

Kateri so najpomembnejši predlogi, za katere je potrebna sprememba zakonov in jih brez politikov ne bo mogoče izpeljati?
Ena najpomembnejših zakonodajnih pobud, ki bi jo radi uveljavili, je, da bi vsak, ki bi izgubil izpit zaradi alkohola ali droge, moral v obvezni rehabilitacijski program, ki vključuje tudi skupinske delavnice agencije za varnost v prometu. Pri tem bi teoretični del podkrepili s prakso, denimo z dnevom družbenokoristnega dela v prometu (delo z žrtvami prometnih nesreč, varovanje otrok na prvem šolskem dnevu ...). Tako bi se moral vsak, ki je na prevzgoji, izpostaviti in hkrati družbi nekaj vrniti. Javna razprava o tem predlogu naj bi bila že kmalu, upam pa, da bo sprejet in da ne bodo prevladali izgovori, zakaj se tega ne da, in kdo je kriv, da to ni mogoče. Prepričan sem, da je treba ta odnos spremeniti v glavah in negativno miselnost spremeniti v pozitivno. Vztrajali bomo še pri predlogu, da vsakega vinjenega voznika, ki ga zalotijo, da je med vožnjo imel na kilogram krvi več kot 1,1 promile grama alkohola, obravnavajo kot storilca kaznivega dejanja. Sodstvo zdaj namreč pravi, da je tako huda pijanost kaznivo dejanje šele takrat, ko ogroža življenja. Ker policija trdi, da je ogrožanje težko dokazljivo, jo vsi, ki pri tem niso povzročili nesreče, odnesejo le z denarno kaznijo in odvzetim vozniškim dovoljenjem. Vsebnost velike količine alkohola je samo po sebi kaznivo dejanje. Predloga ne bi smeli ustaviti z izgovorom, da bi taka sprememba sodišču prinesla še več dodatnega dela ali da bi jih potem še več moralo v že zdaj prenapolnjene zapore.


Čeprav se zmanjšuje število prometnih nesreč s smrtjo ali hudimi posledicami, vsak dan vidimo pešce, kolesarje in voznike motornih vozil, ki množično kršijo prometna pravila. Bi morali še bolj ozaveščati ali pogosteje kaznovati?
Spremeniti moramo predvsem svoje obnašanje v prometu in dojeti, da ni dovolj, če se le zavedamo možnih posledic, pomembna so predvsem naša dejanja. Lani smo na primer v eni uri s kamero na cesti posneli na desetine kršitev prometnih predpisov vseh udeležencev v prometu. Čeprav se prometna kultura izboljšuje, je med udeleženci približno pet odstotkov nepoboljšljivih in mečejo slabo luč na vse. Znan je primer človeka iz Slovenj Gradca, ki mu je policija zaplenila že 35 neregistriranih vozil, a se brez izpita še naprej vozi po cestah, namesto da bi bil v zaporu. Zato sta nadzor in represija pač potrebna. Ko so na Celovški cesti uvedli rumeni pas, so pred poostrenim policijskim nadzorom in izreki glob vozili množično, danes pa to počno le še redki.


Policijski nadzor ni pogost in verjetnost, da te ujamejo pri prekršku, ni velika.
Sekcijsko merjenje hitrosti se je izkazalo za idealno obliko nadzora na avtocestah in Dars je dal v svoj načrt še več postavitev takih nadzornih naprav. A je ministrstvo za notranje zadeve načrt ustavilo, češ da nima dovolj policistov za obdelavo vseh storjenih prekrškov. Iščejo torej probleme in ne rešitev. Očitno se nekateri ne zavedajo, da je vsako življenje, izgubljeno na cestah, neprecenljivo. Če nekdo umre najmanj 30 let prezgodaj, znašajo izračunani družbenoekonomski stroški za vsako smrtno žrtev kar 1,6 milijona evrov (vanje so všteti dolga neoddelana delovna doba, skrb za nepreskrbljene otroke umrlega prek socialnih transferjev …), če pa k temu dodamo še posledice za svojce umrlega, ki se jih ne da ne ovrednotiti niti nadomestiti izgubljenega življenja, je jasno, da bi morali gledati celotno sliko. In tako ne bi smel biti problem zaposliti dodatnih 30 policistov in se obremenjevati s kadrovskimi krčenji v javnem sektorju.

Na pločnikih in kolesarskih stezah opažamo vse več ljudi s slušalkami, ali govorijo po telefonu, vnašajo sms-sporočila. Nič bolje ni na cestah. Kako se lotevate tega?
To je večji problem, kot se ga zavedamo, statistike pa ga niti ne zaznajo. Zato se je AVP pred tremi leti odločil za akcijo Ne uporabljaj telefona med vožnjo. Predlagali smo, da se ta prekršek šteje kot hujši in da bi ga morali sankcionirati z 250 evri globe (zdaj 120) in tremi kazenskimi točkami. Čeprav so pred državnozborskimi volitvami ta postopek ustavili, bomo novi vladi znova predlagali, da ta ukrep, ki mu mora slediti tudi ostrejši nadzor policije, čim prej sprejme. Če te v Italiji pri tem zasačijo dvakrat, ostaneš brez izpita, v Angliji pa voznika začetnika doleti prepoved vožnje že po prvem prekršku. Sicer pa smo v zvezi z alkoholom, hitrostjo in telefonom izvedli celostno preventivno akcijo. Ta ni zajemala le sporočil in zloženk, temveč tudi reklamne avdio- in videospote.

Motoristi so v prometu zaradi velike hitrosti v smrtni nevarnosti ob vsaki svoji ali napaki drugih udeležencev. Velik problem so neodstranjen pesek, slabo vzdrževane ceste pa tudi (pre)drznost motoristov. Kako jih bolje zaščititi?
Letos smo za policijo sestavili vprašalnik s 24 vprašanji, ki jih policisti izpolnijo ob prometnih nesrečah motoristov. Tako bomo lažje ugotovili, kaj so glavni vzroki zanje. Uporaba peska je po moje smiselna in nujna, a bi ga morali s cest odstranjevati hitreje, najpozneje sredi marca. Ker vemo, kje so črne točke na naših cestah, skupaj s policijo in upravljavci cest pred vsako motoristično sezono naredimo akcijski plan. Najprej ceste očistijo peska, temu sledi povečan policijski nadzor, letos pa je družba za infrastrukturo (DRSI) postavila tudi več dvojnih odbojnih ograj, da motorista pri padcu od nje odbije, ne pa da ga ubije. Ker se največ nesreč zgodi na regionalnih in glavnih cestah, bomo zahtevali, da obvezne presoje izvedejo tudi za te ceste. Ni pa boljša infrastruktura rešitev za vse človeške neumnosti. Vse se namreč začne pri vozniku. Zaradi vse več tujih motoristov na Gorenjskem smo okrepili tudi sodelovanje z Avstrijci in Italijani. Z njimi pripravljamo skupne akcije, posvečene samo njim.

​
Kolesarjenje je vse priljubljenejši način potovanja, rekreacije in športa, temu tempu pa ne sledita ne nova ali izboljšana infrastruktura, še manj obnašanje kolesarjev. Kako izboljšati njihovo varnost?
Več kot polovica kolesarjev, ki umro, je hkrati tudi povzročiteljev nesreč. Zato je nujno okrepiti nadzor nad njimi, tudi nočni, in preventivo (obveščanje, ozaveščanje in izobraževanje). Naša agencija na leto mednje razdeli 1000 čelad, šolam in vrtcem pa na desettisoče odsevnikov za pešce in kolesarje. Ti niso le odsevni, temveč med njimi mnogi tudi svetijo oziroma utripajo, saj imajo vgrajena LED-svetila. V AVP smo patentirali še kolesarske naramnice, ki se jih da zložiti v večnamenski žep. Za zdaj jih le delimo.


Kaj pa pešci?
Pri pešcih so največji problem starejši, ki se najraje oblačijo v temna oblačila. Ti so tako (ponoči) manj vidni in so zlasti po vaseh zelo ogroženi. Tam namreč ni pločnikov ob cestah. Tudi sicer postajajo ena najbolj ranljivih skupin v prometu, pri čemer kot problem vse bolj izstopa pojav demence. Čeprav je pri nas več kot 33.000 voznikov z diagnosticirano demenco, jih glavnina še vedno vozi. Zato bo naša naloga, da ljudi ozavestimo o tej težavi, da jo kot nevarnost pravočasno prepoznajo tako vozniki kot njihovi svojci in da je treba v neki fazi sprejeti omejitve oziroma spremeniti potovalne navade. Če dementen vozi, spravlja v nevarnost sebe, sopotnike in druge. Me pa zanima, zakaj zdravniki tem ljudem kljub vsemu izdajajo zdravniška spričevala.

Kako nameravate svoje cilje dosegati tudi v praksi?
AVP deluje že osem let in v tem času smo si ustvarili strokovno avtoriteto. Naša beseda velja precej več kot pred leti. Imamo celo svojo spletno stran za pobude. Naša posebnost je, da nikoli ne odgovorimo birokratsko, temveč vsak teden rešujemo te zadeve, in sicer tako, da upravljavcu ceste napišemo svoje mnenje, nato pa ga nadziramo, kaj je naredil. S svojimi učitelji vožnje za boljšo prometno varnost prek spleta sproti rešujemo tudi razne neumnosti s terena. Ti dostikrat ugotovijo, da je kašen stop znak postavljen nepravilno, ali se je stanje tako spremenilo, da tam ni več potreben. Denimo, da so odstranili hišo ali ograjo, ki sta prej zastirali pogled na cesto. Ko po analizah prometnih nesreč ugotovimo, da je treba nekje izboljšati prometno infrastrukturo, pa Darsu, DRSI ali lokalnim oblastem predlagamo tudi posamezne ukrepe izboljšav. Na Gorenjskem so tako precej spremenili prometno signalizacijo v Hotemažah.

Kaj menite o smiselnosti ukinitve vinjet tudi za avte?
Vinjete zanje morajo ostati, saj so za lastnike avtov ugodne tako cenovno kot s stališča prometne varnosti. Če jih ukinemo, bodo avtomobilisti spet bežali na stare in slabše vzdrževane regionalke, kar je recept za poslabšanje prometne varnosti. Argumenti na tej strani so tako očitni, da upam, da osebni interesi ne bodo prevladali nad prometnimi. Če se to zgodi, bo to norost brez primere.

Slovenija postaja tranzitna država, tovornega prometa iz vse Evrope je vse več. Kako se spopadate s problemom?
Ker je med tovornjakarji največ Romunov, smo začeli sodelovati z romunskim ministrstvom za promet. Tiste, ki so v tranzitu prek Slovenije, že v Romuniji vzgajamo in opozarjamo na naša cestnoprometna pravila. Imamo tudi zloženke v hrvaščini, angleščini in romunščini, ki jih delimo na počivališčih v bližini meja, vozniki pa iz njih izvedo vse o globah, možnih kršitvah. Prihodnje leto bodo na vrsto prišli še Poljaki in Ukrajinci. Posebno pozornost bomo posvetili voznikom kombijev, v dogovoru s policijo povečujemo tudi nadzor nad temi vozniki.

Iz Kranja, kjer živite, se vsak dan vozite v Ljubljano. Kako doživljate promet po Celovški cesti, eni najbolj obremenjenih vpadnic v glavno mesto?
Kot Kranjčan menim, da bomo morali Slovenci spremeniti svoje potovalne navade, sicer se bomo zadušili v lastnem prometu. Vseh težav ne more rešiti le nova infrastruktura. Velikokrat grem v službo z vlakom, saj je hitrejši, udobnejši, potovanje je manj stresno, saj je točen, ne ovirajo ga niti nesreče na cesti in zastoji. Tudi cenovno je na isti ravni kot avto. Bi pa ljudem morali zagotoviti boljšo dostopnost. Da se z avti ne bi vozili sami, temveč v večjem številu, bi jim lahko poskusno dovolili, da se v Ljubljani vozijo po rumenih pasovih, če so v avtu najmanj trije.

Kaj menite o prometnih kaznih in njihovi višini?
Sistem prometnih prekrškov je zasnovan na višini globe. Pri sankcioniranju pa je najpomembnejši vzgojni moment. Kazen namreč spremeni tvoje obnašanje. Vendar je vzgojna le, če si kaznovan takoj, ne pa, če šele čez nekaj mesecev dobiš položnico. Nič ni narobe niti z občutkom, da si nadzorovan, da je možen radar. Višina kazni je šele na koncu in še to je treba odmeriti z občutkom, sicer lahko ljudje dobijo vtis, da so nepravično kaznovani in nadzora ne dojemajo kot nekaj, kar je dobro za njihovo varnost.