Vedno pokupila vse pištolice iz lecta (FOTO)

Lectarje in medičarje bomo našli na vseh koncih Slovenije, med drugim v Prekmurju oziroma na Goričkem. Ko se počasi iz prekmurske ravnine vzpenjamo v goričko hribovito pokrajino, se peljemo mimo Sel z znamenito romansko rotundo in Prosenjakovcev, nato pa nas cesta pripelje v Ratkovce, kjer je doma Medičarstvo in lectarstvo družine Jožice Celec. Tovrstna tradicija se je pri njih začela 1937. Vmes se je s peko medenjakov in krašenjem lectovih src in drugih figur tri desetletja ukvarjala Jožica, njeno ustvarjalno delo zdaj nadaljuje sin Damjan. Celčeva sinu še vedno rada pomaga pri njegovem delu. Velikokrat smo jo lahko srečali na sejmih in različnih prireditvah na ljubljanski tržnici, tudi na dogodku Diši po Prekmurju.
»Z lectom sem se srečala že kot otrok, ko sem obiskovala sejme ali farna žegnanja. Nikoli si nisem mislila, da se bom poročila v lectarsko družino. Ko sem spoznala moža, sem začela podrobneje spoznavati tudi lectarsko obrt,« začenja svojo pripoved gospa Jožica.

Nosilec obrti je bil tast Štefan Celec, pomagali so mu tudi njegova žena ter bratje in sestre, na primer pri prodaji. Med najbolj zvestimi pomočnicami je bila Jožica, ki pravi, da kakšnih posebnih šol za lectarsko dejavnost ni bilo, pa tudi prepozno bi bilo: »Ko sem poskusila s tem delom, sem ugotovila, da je to del mene. Lepo mi je bilo, ko sem okraševala lectova srca, potem sem začutila prav posebno ljubezen do tega dela, ki je pozneje postalo moj poklic.«


Zanima nas, ali je pri okraševanju ponavljala vzorce oziroma si je izmišljala kakšne nove, posebne. »V začetku, ko sem se še učila, sem vzorce seveda ponavljala, na primer pri konjičkih ali lectovih punčkah, babikah, kot jim mi pravimo. Malo sem morala pokukati v skladišče, saj si vsega nisi mogel zapomniti. Obiskovala sem sejme ali v literaturi odkrila, da obstajajo tudi drugi vzorci. Tako sem ugotovila, da lahko marsikaterega naredim po svoje ali z drugačno igro barv. Kljub temu sem vse do danes ostala zvesta tradiciji. To je bela čipka okrog srca z obvezno rdečo barvo, pa rumene nitke, zavoji, rožice in podobno. In seveda prigodni verz ali ogledalce.«

Lectovo srce ni kar tako, saj je z njim veliko dela. »Več stvari je pomembnih,« pravi Jožica. »Recepture, ki jih uporabljamo, so izbrane in stare nekaj stoletij. Naše družinsko poslanstvo je, da jih skrbno varujemo, plemenitimo in prenašamo iz roda v rod, iz srca v srce. Žal že nekaj let ne delamo več belih lectovih src. Začele so se pojavljati težave, saj so se v testu začeli pojavljati mehurčki. Kar nekaj let sem se mučila s tem, in mislim, da nisem bila edina. Zato smo belo testo opustili in nato začeli uporabljati medeno, ki pa je temno. Zato lectovo srce nima več tako živahnih barv. Pa še nekaj: proces dela je daljši, saj je medeno testo mehko in se mora na zraku dlje sušiti. Šele po tednu, dveh ali treh lahko začneš barvati. Za lectove izdelke je pomembno, da so trdi.«

Lectovo srce po navadi podarimo ali ga kupimo za spomin. »Užitno je,« pravi Celčeva. »Lahko bi ga pojedli, ampak tako srce ima pomembno sporočilno noto, saj je simbol praznovanja in izkazovanja ljubezni. Čeprav poznam posameznike, ki so v mojih treh desetletjih pojedli kar precej lectovih src.«

Pove nam še zanimivo zgodbo o neki gospe iz beltinške fare: »Nekoč smo delali tudi druge stvari, saj še ni bilo toliko otroških igrač. Na primer pištolice, bicikle, vlakce in podobno. To so bili najcenejši izdelki iz lecta. In gospa je na stojnici vedno pokupila vse pištolice, ki sem jih imela v zalogi. Nato sem jo vprašala, zakaj jih kupuje. Potem mi je le priznala, da zelo rada je te moje pištolice. In jih je pojedla zares veliko …«

Izbor izdelkov je pester, v letu tudi prilagojen posameznim praznikom, na primer za Miklavža. Kaj pa drugi izdelki? »Poznamo drobne božične izdelke, ki jih v času novoletnih praznikov obesimo na jelko, prav tako na primer izdelke za veliko noč. Tukaj so še punčke in fantki ter konjički, ki so bili namenjeni otrokom, da so se malo posladkali ali se igrali z njimi. Lectova srca danes naročajo oziroma kupujejo za razna praznovanja.«

Jožica Celec pravi, da je lect v vseh treh desetletjih postal del njenega življenja. »Če bi seštela vse ure, ki sem jih preživela z lectovimi srci, medenjaki in drugimi izdelki, bi bilo teh let zagotovo petdeset. Bili so časi, ko sem delala tudi po 16 ur na dan. Je pa res, da mi je pri gospodinjskih delih veliko pomagala mama. Brez nje ne bi bilo nič.«

Njeno delo zdaj nadaljuje sin Damjan. »Šel je v slaščičarsko šolo v Maribor. Je zelo dober strokovnjak za medenjake, vedno kaj raziskuje. Idej ima ogromno, okraševanje src in drugih izdelkov pa še vedno prepušča meni. Nekaj je res: ob mojem delu je bilo žal tudi veliko odpovedovanja. Za marsikaj mi je žal. Na primer za kakšen izlet, potovanje ali praznovanje. Velikokrat je bilo treba že zgodaj zjutraj na pot in na stojnico, to pa je zelo težko življenje,« je sklenila Jožica Celec.