Velik človek, velik novinar, velik urednik

Umrl je Tit Doberšek. Velik človek, velik novinar, velik urednik. Deset let je bil direktor Dela.

Ko se je oktobra 1944 rodil, so zavezniki bombardirali Maribor, pomembno industrijsko in transportno vozlišče okupacijskih sil. Starša sta sklenila, da bo otroku ime Tit. »Ne bo šlo,« je na matičnem uradu odgovoril okupacijski uradnik. »Tit je banditsko ime.« Oče je odgovoril, da je Tit ime, ki izhaja iz latinskega imena Titus. Kompromis: ni bil vpisan kot Tit. V rojstnem listu je pisalo, da je otroku ime Titus. Okupacijski uradnik je, da bi se omehčal, dobil še nekaj klobas in vina. Doberški so bili vinarji. Iz tega humusa – rojstva med bombardiranjem in pogajanjem za ime – je zrasel eden najpogumnejših slovenskih novinarjev.

Če odmislimo bombardiranje, je bil rojen v pravem trenutku. Upor leta 1968, ko je študiral v Franciji, ga je politično oblikoval. Blizu so mu bili francoski anarhisti, blizu mu je bil klic k svobodi. Blizu so mu bila osvobodilna gibanja. Pisal je o turških študentih, ki se borijo za svobodo. In o njihovih usmrtitvah. Všeč mu je bila palestinska aktivistka Leila Khaled. Ker je leta 1969 ugrabila ameriško letalo in ker se je slikala z rusko brzostrelko, je Leila Khaled na zahodu veljala za teroristko. Za Tita, ki je bil pri terminologiji natančen, je bila borka za svobodo.

To je bil začetek.

Potem je šel leta 1973 za dopisnika Dela v Moskvo. Nadaljeval je linijo, ki jo je zarisal prvi dopisnik Dela iz Moskve Janez Stanič – do Sovjetske zveze je bil kritičen, razumel jo je, razumel je, kakšne so sovjetske ambicije v Aziji. Ker je potoval po Sovjetski zvezi, je razumel, kako trd režim je realni socializem.

Ko se je vrnil v Slovenijo, je v analizo o ruskih ambicijah v Kampučiji pretihotapil akrostih. »Boj se Rusov,« so bile začetnice odstavkov.

Da domislica ne bi ostala nespregledana, je akrostih pokazal svoji ekipi z Dela. Vest o Doberškovi diverziji je šla od ust do ust. Od do ušes nasmejanih ust do krohotajočih se ust.

Zaradi diverzije je bil na ljubljanskem sodišču obsojen na denarno kazen. Vsoto, ki jo je dobil ob nagradi Društva novinarjev, je porabil za plačilo globe.

In v zraku je bil mednarodni diplomatski incident, še en spor med SFRJ in Sovjetsko zvezo, ker si je slovenski novinar privoščil hudo insinuacijo na račun sovjetskega režima.

Nekaj mesecev pozneje so Rusi vkorakali v Afganistan. Doberšek pa je šel za dopisnika Dela v Afriko.

Interpretacije napotitve niso enoznačne. Morda je bila premestitev v Nairobi kazenska premestitev. Morda je šlo za to, da se Doberška prestavi stran od oči budne nomenklature. Vendar Titus Doberšek v Afriko ne bi odpotoval, če ga celina ne bi zanimala. Tudi Afrika je bila za Doberška dežela tisočerih dobrih zgodb.

Vrnil se je z ugledom, ki ga je užival v novinarskem cehu, s poglobljenim razumevanjem sveta. Ko je postal odgovorni urednik Dela, je za uvod s svoje mize umaknil telefon, ki je časopisno hišo povezoval s centralnim komitejem. Potem je s seznama prejemnikov zastonjskih izvodov Dela črtal partijo, SZDL, celo nomenklaturo. Če hočejo brati Delo, naj ga naročijo, je bilo Doberškovo stališče. Šok je bil hud. Doberšek pa je bil nepopustljiv.

Ko se je samoupravni režim začel sesedati, je z glave časopisa umaknil geslo »Proletarci vseh dežel, združite se!« Čez čas je v glavo Dela izpisal novo geslo: Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Borec za svobodo francoskih študentov, Palestincev, turške mladine … je svojo besedo zastavil za svobodo Slovenije. In za svobodo tiska. To dvoje je šlo skupaj.

Novinar je bil vedno. Celo v jugoslovanski vojski. V Nišu je urejal časopis Raport. V gimnaziji je urejal taborniški časopis Strela. Tudi v osnovni šoli je bil urednik. V programsko zasnovo Dela je vnesel določilo, da je to neodvisen časnik, ki služi interesu javnosti. Ko je zvečer prihajal v centralno redakcijo, je pogosto premetal naslovnico. Imel je avtoriteto. Ko je šaril po skoraj končanem časopisu, je vedel, zakaj to počne. Kot odgovorni urednik je podpisan tudi pod osamosvojitvene številke Dela.

Potem je bil do leta 2001 direktor. Časopis je razumel. Razumel je, da mora biti, če naj bo neodvisen, tudi gospodarsko uspešen. Kot direktor je poskrbel, da je Delo leta 1991 dobilo mlajšo sestro, Slovenske novice.

Tit Doberšek je bil vrhunski pisec. Včasih ekspresionist. Včasih analitik. Duhovit. Resen. Vedno za svobodo. Vedno polnokrven. Tudi risal je. Ko je napisal pesniško zbirko, jo je oblikoval v časopisnem formatu in narisal še ilustracije.

In bil je karizmatičen. Nosil je očala s karakternimi črnimi okvirji. Ko je Delo leta 2019 praznovalo 60 let obstoja, je vkorakal v Cankarjev dom. Od ust do ust je šel glas – Doberšek je prišel.

Tit je vedel, koliko nam je pomenilo, da se je oglasil. Protokola in druženja zaradi druženja ni maral. Vkorakal je odet v črn suknjič in rdečo kravato. Črno in rdeče, anarhistične barve. Titus Doberšek. Slava mu.