REŠEVANJE
Velika uharica zdrava poletela v svobodo
Radečan našel poškodovano sovo Po okrevanju v zavetišču so jo vrnili v zavetje Čelovnika
Odpri galerijo
Varstvena ornitologinja Tjaša Zgoršek je ptico pred izpustom premerila po dolgem in počez.
»Takrat bo nad Čelovnikom zvezda in takrat bo dešifrirana zadnja prerokba,« je v eni svojih novel iz zbirke Snegovi Edena zapisal pisatelj Alojz Rebula, ki se je pogosto mudil v Loki pri Zidanem Mostu. V soboto se zvezde še niso prižgale, ko je proti Čelovniku poletela zvezda tistega dne, pol leta stara velika uharica, ki je poljane in previsne stene Kincla in Čelovnika za 40 dni zamenjala za zatočišče za živali. Pa ne po svoji krivdi. Bila je namreč poškodovana in v naravi ne bi preživela.
Mlado veliko uharico, ki spada med največje evropske sove, saj samica čez krila meri tudi poldrugi meter, je v nedeljskem popoldnevu ob cesti Zidani Most–Radeče opazil domačin Ljubo Krajšek. »Zdelo se je, kot da štopa,« se je pošalil najditelj. Ustavil je vozilo in se začudil, ker ptica ni vzletela. Takoj je posumil, da je z njo nekaj narobe. Vzel jo je v avto in odpeljal domov. Z ženino pomočjo je na svetovnem spletu našel Zatočišče za živali prostoživečih vrst na Muti. Vmes je poklical še kolega Staneta Šmerca, da je prišel ptico fotografirat. Ta je fotografijo poslal biologu Dušanu Klenovšku, da je ugotovil, za katero ptico gre. Nato je skrb za sovo, kako ironično, prevzel dr. Zlatko Golob. Ta je namreč lastnik zavetišča na Muti, ki ga sofinancira država, a mu je v zadnjih mesecih poravnala račun le za 50 zdravljenih živali, čeprav jih je imel v oskrbi 400.
Golob je na rentgenskem pregledu ugotovil, da ima sova zlomljeno golenico, zato so ji nogo dali v mavec. Ko so ga odstranili, so jo začeli pripravljati za življenje v naravi. Dušan Klenovšek je pojasnil, da se je sova v zavetišču učila leteti in loviti. V tej starosti mora namreč mladič že sam ujeti žival in jo pokončati. Sprva so mislili, da bo šola letenja in lovljenja trajala najmanj dva meseca, a sova se je hitro učila in po 40 dneh so jo že lahko spustili na območje nad Radečami, kjer gnezdijo sove. Po tem času jo bodo tudi starši še prepoznali in ji priskočili na pomoč, če se ne bo znašla sama.
Z malce strahu in negotovosti je Klenovšek, obdan z ljubitelji ptic in narave, sovo vzel iz kletke. Tjaša Zagoršek iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic jo je malce premerila čez krila in kremplje, poslikala peresa, na podlagi česar bodo pozneje ugotovili spol mladiča velike uharice. Ko so sovo postavili na tla, ni niti za trenutek oklevala, ampak je takoj odletela proti pečinam.
Biolog Klenovšek je povabil zbrane, naj kdaj ob mraku, ko se prižigajo prve zvezde, zaidejo pod Brus k železnemu mostu in prisluhnejo, ali iz pečin prihaja kakšen gu gu ali bu bu (velika uharica se znanstveno imenuje Bubo bubo), ki se sliši v presledkih devetih sekund. To bo dobro znamenje, da so na skalnih policah velike uharice.
Pred desetletji, ko je bil lov na sove dovoljen, je v Sloveniji živelo le 5 do 10 parov velike uharice, zdaj so, kot druge sove, zaščitene, danes je okrog 150 parov. Danes se te velike ptice, ki gnezdijo na skalnih policah in za svoje normalno življenje potrebujejo dobrih 10 kvadratnih kilometrov prostora, srečujejo z drugačnimi težavami. Plezanje v skalnih stenah, planinarjenje in druge prostočasne aktivnosti ljudi pogosto pripeljejo v bližino gnezd v povsem oddaljenih in nedostopnih krajih.
Druga nevarnost, ki preži na sove, so daljnovodi, saj so stebri odlična mesta, na katera rade sedajo. Ob priletavanju ali vzletanju z daljnovoda se velika uharica zaradi svoje velikosti pogosto dotakne električnih žic, medtem ko se z nogami že ali še drži za prečko stebra. Zaradi električnega udara mrtve ptice navadno padejo na tla takoj pod stebrom. V zadnjih letih, ko so postali bolj pozorni na to problematiko, so zabeležili 40 takih primerov.
Tik pred izpustom.
Mlado veliko uharico, ki spada med največje evropske sove, saj samica čez krila meri tudi poldrugi meter, je v nedeljskem popoldnevu ob cesti Zidani Most–Radeče opazil domačin Ljubo Krajšek. »Zdelo se je, kot da štopa,« se je pošalil najditelj. Ustavil je vozilo in se začudil, ker ptica ni vzletela. Takoj je posumil, da je z njo nekaj narobe. Vzel jo je v avto in odpeljal domov. Z ženino pomočjo je na svetovnem spletu našel Zatočišče za živali prostoživečih vrst na Muti. Vmes je poklical še kolega Staneta Šmerca, da je prišel ptico fotografirat. Ta je fotografijo poslal biologu Dušanu Klenovšku, da je ugotovil, za katero ptico gre. Nato je skrb za sovo, kako ironično, prevzel dr. Zlatko Golob. Ta je namreč lastnik zavetišča na Muti, ki ga sofinancira država, a mu je v zadnjih mesecih poravnala račun le za 50 zdravljenih živali, čeprav jih je imel v oskrbi 400.
Golob je na rentgenskem pregledu ugotovil, da ima sova zlomljeno golenico, zato so ji nogo dali v mavec. Ko so ga odstranili, so jo začeli pripravljati za življenje v naravi. Dušan Klenovšek je pojasnil, da se je sova v zavetišču učila leteti in loviti. V tej starosti mora namreč mladič že sam ujeti žival in jo pokončati. Sprva so mislili, da bo šola letenja in lovljenja trajala najmanj dva meseca, a sova se je hitro učila in po 40 dneh so jo že lahko spustili na območje nad Radečami, kjer gnezdijo sove. Po tem času jo bodo tudi starši še prepoznali in ji priskočili na pomoč, če se ne bo znašla sama.
Z malce strahu in negotovosti je Klenovšek, obdan z ljubitelji ptic in narave, sovo vzel iz kletke. Tjaša Zagoršek iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic jo je malce premerila čez krila in kremplje, poslikala peresa, na podlagi česar bodo pozneje ugotovili spol mladiča velike uharice. Ko so sovo postavili na tla, ni niti za trenutek oklevala, ampak je takoj odletela proti pečinam.
Niti za trenutek ni oklevala, ampak je takoj odletela proti pečinam. Fotografije: Nada Černič Cvetanovski
Biolog Klenovšek je povabil zbrane, naj kdaj ob mraku, ko se prižigajo prve zvezde, zaidejo pod Brus k železnemu mostu in prisluhnejo, ali iz pečin prihaja kakšen gu gu ali bu bu (velika uharica se znanstveno imenuje Bubo bubo), ki se sliši v presledkih devetih sekund. To bo dobro znamenje, da so na skalnih policah velike uharice.
Pred desetletji, ko je bil lov na sove dovoljen, je v Sloveniji živelo le 5 do 10 parov velike uharice, zdaj so, kot druge sove, zaščitene, danes je okrog 150 parov. Danes se te velike ptice, ki gnezdijo na skalnih policah in za svoje normalno življenje potrebujejo dobrih 10 kvadratnih kilometrov prostora, srečujejo z drugačnimi težavami. Plezanje v skalnih stenah, planinarjenje in druge prostočasne aktivnosti ljudi pogosto pripeljejo v bližino gnezd v povsem oddaljenih in nedostopnih krajih.
Druga nevarnost, ki preži na sove, so daljnovodi, saj so stebri odlična mesta, na katera rade sedajo. Ob priletavanju ali vzletanju z daljnovoda se velika uharica zaradi svoje velikosti pogosto dotakne električnih žic, medtem ko se z nogami že ali še drži za prečko stebra. Zaradi električnega udara mrtve ptice navadno padejo na tla takoj pod stebrom. V zadnjih letih, ko so postali bolj pozorni na to problematiko, so zabeležili 40 takih primerov.
