Velikan slovenstva zatisnil oči: preživel gorje, podiral meje in tabuje
Teden se je začel z novico, da je na svojem domu v Trstu za vedno zatisnil oči velikan slovenske besede Boris Pahor, ki je kot sin branjevca in kuharice ob Tržaškem zalivu prišel na svet v času Avstro-Ogrske pred 108 leti. Slovenstvo mu je bilo položeno v zibko, o svoji kraševski mami je znal povedati: »Ko je mogla, je vzela knjigo v roke, na njenem skromnem rojstnem domu sem, ko nas je tja peljala na počitnice, dopolnjeval svoje bedno znanje slovenščine ob vezanem letniku Doma in sveta.«
Zameril se je partijcem
Pri sedmih je opazoval požig Narodnega doma v Trstu, pri 12 so mu odvzeli materinščino. Namesto da bi mu jo zadušili ali iztrgali, je v slovenščini vzcvetel ter postal pričevalec minulega stoletja ter najbolj prevajani slovenski pisatelj. Včeraj je tržaški novinar in pisatelj Paolo Rumiz zapisal: »Pahorjeva dolgoživost je bila morda maščevanje fašizmu, ki mu je ukradel 25 let življenja in mu preprečil, da bi govoril svoj jezik.« Kot mladenič je sodeloval s slovenskimi antifašisti ter tigrovci, nato so ga leta 1940 mobilizirali v italijansko vojsko, po kapitulaciji slednje pa se je pridružil Osvobodilni fronti.
Domobranci so ga januarja 1944 prijeli ter predali Nemcem, ti pa so ga poslali na turnejo po nacističnih koncentracijskih taboriščih, in preživel je. To obdobje je opisal v svojem najbolj znanem romanu Nekropola (1967), ki ga je proslavil po svetu. Pahorja je gnal prodemokratski družbeni duh: »Mlad je, kdor gleda na prihodnost v imenu ustvarjalnosti, na spodoben razvoj človeške družbe; star, kdor ne ve, kaj bi počel, in če si že česa želi, potem je to uspeh,« je nekoč opisal svoje razumevanje. Pahor je bil, jasno, zimzeleno mladosten.
Predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo
Po ustanovitvi revije Zaliv je o njegovi usodi v Jugoslaviji presodila vsebina pogovora s še enim velikanom slovenstva, vodilnim krščanskim socialistom Edvardom Kocbekom, ki je bil objavljen leta 1975 v Naših razgledih, izviral pa je iz knjige Pahorja in Alojza Rebule o Kocbeku. V njem sta načela temo povojnih pobojev domobrancev, po objavi pa so oblasti Pahorju za dve leti prepovedale vstop v SFRJ! Morda je tudi zato Pahor (ki je bil že poprej v nemilosti sodelovanju v NOB navkljub) najprej zaslovel v tujini, saj so njegova dela prek francoskih prevodov doživela svetovno slavo.
Francozi so ga predlagali za Nobelovo nagrado, pri nas pa smo mu prvo resnično priznanje za prispevek k slovenski družbi in kulturi izkazali po osamosvojitvi s Prešernovo nagrado leta 1992. Takrat šele smo dovolj dozoreli in smo bili dovolj svobodni, da smo dojeli veličino človeka, ki je bil razmišljujoč, trpeč ali izpovedno preprosto razumljiv – pa se je z besedo dotaknil duš, src in domišljije bralk in bralcev: »Če bi se zanimali za slovensko skupnost zunaj države, kot se danes zanimate zame, bi to res bil srečen dan,« nam je nekoč serviral pikro resnico ob predstavitvi ponatisa svojih starih knjig v domovini. Ob tem, da je številna domača in mednarodna priznanja sprejel, je tudi katero zavrnil!
Ob Nekropoli so med bolj znanimi Pahorjevimi deli romani Onkraj pekla so ljudje, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Spopad s pomladjo ter deset drugih. Še v pozni dobi je presenečal s čilostjo ter bistrimi mislimi; razburjal je in nam dal misliti, tudi grenke resnice je znal servirati duhovito. Pred tremi leti ga je BBC v filmu Človek, ki je videl preveč opisal kot najstarejšega znanega preživelega zapornika v nacističnih taboriščih.
Strah me je, da se bom moral posloviti od življenja. Mislim, da je večnost velika praznina.
A bil je zmagovalec: dočakal je vrnitev tržaškega Narodnega doma slovenski skupnosti, sto let po njegovem požigu. Nadživel je dučejev fašizem in Titovo Jugoslavijo, pri tem pa se je veliki mislec v resnici bal smrti, kot je priznal: »Strah me je, da se bom moral posloviti od življenja. Mislim, da je večnost velika praznina.« Strahu več ni; ostala so dela v njemu najljubši slovenščini, večja od življenja.
