Velikanska kranjska čebela priletela v Dubaj

Čebele so ene najbolj koristnih žuželk, imajo nalogo opraševanja, pridno pa nabirajo tudi med, ki je eno najbolj zdravih živil, kar vedo že najmlajši v vrtcu. Slovenci smo na nanje, še posebno na avtohtone kranjske sivke, zelo ponosni. Da bi se lahko s čebelo pobliže spoznali, so dve veliki izdelali v 3D-tehnologiji.

Ne manjka niti najmanjša podrobnost.

Prvo takšno lahko vidimo ob čebelnjaku Čebelarskega centra v Lukovici, drugo pa je oblikovala Radečanka Nina Oman ob pomoči kreativnega studia in modelarske delavnice Intri iz Ljubljane, katerega lastnik in direktor je Andrej Žužek, in je ta čas že na svetovni razstavi Expo, v slovenskem paviljonu v Dubaju.

Začela z lego kockami

Diplomirana industrijska oblikovalka, doma z Jagnjenice, je že v otroških letih rada sestavljala lego kocke, pozneje so jo pritegnile razne makete. Tudi tiste, ki jih lahko vidimo v Minimundusu na avstrijskem Koroškem. »Področje oblikovanja je zelo široko, najbolj pa me privlačijo ročno izdelani kosi iz naravnih materialov. Po drugi strani me zelo zanimajo tudi 3D-tiskanje in drugi novi načini uporabe te tehnologije. Načeloma sem podpornica ponovne uporabe, recikliranja. Privlači me denimo tudi les in podpiram lesno industrijo,« pove Omanova, v prostem času še gasilka, v prvi vrsti pa mama dveh deklic.

»Menim, da je vključevanje v lokalno skupnost zelo pomembno, sploh v tem času, saj tako ohranjamo vezi, s tem pa dajemo dober zgled tudi mladim,« pravi Nina, ki je izdelala orjaški, 170-centimetrski 3D-model oziroma maketo kranjske sivke, stokrat večjo od naravne, in v to vložila prek tisoč ur dela. Takšna zdaj že mesec dni bogati slovenski razstavni prostor na svetovni razstavi Expo 2020 v Dubaju, selila se bo tudi še v druge države. Pobudnik za izdelavo 3D-čebele je bil predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč, izvedbo pa je zaupal Žužku, s katerim Nina sodeluje že od študentskih let. »Z njim in njegovo ekipo sem se odlično ujela, pomagal pa mi je tudi že pri diplomskem delu,« pove Omanova, zdaj samostojna podjetnica, ki sodeluje z različnimi ustvarjalci in podjetji.

»V času študija sem se ukvarjala z organskim modeliranjem oziroma virtualnim kiparjenjem. Ko so Žužku ponudili projekt čebele, me je takoj poiskal in mi ponudil sodelovanje. V tem sem videla velik izziv in se veselila rezultata, saj gre ne nazadnje tudi za dobrobit ljudi.«

Zahtevno lepljenje dlačic

Njeno delo se je začelo s fotografiranjem kranjske čebele z micro CT-napravo. »Na osnovi tega posnetka, ki ga je pripravil Zavod za gradbeništvo Slovenije, in s pomočjo strokovnega 2D-gradiva, ki ga je priskrbela Čebelarska zveza Slovenije, smo nato izdelali 3D-obliko kranjske čebele, ki je v vsaj 95 odstotkih avtentična,« pojasnjuje oblikovalka, ki je na tem projektu še z nekaj sodelavci delala tri mesece. »Imeli smo časovnico, ki smo se je morali držati, saj se pogosto dogaja, da je treba tudi kaj popraviti, kar izdelavo podaljša. Zato se je delo marsikdaj zavleklo pozno v noč, sploh takrat, ko smo morali čakati, da so se posušile barve in lepila, saj smo šele nato lahko nadaljevali. Čebelo pa smo izdelali tako, da je preprosta za uporabo in ne potrebuje posebnega vzdrževanja, saj je bil namen, da potuje po svetu in izobražuje. Da tako rekoč samostojno poleti v svet in ozavešča o pomenu opraševanja.«

Omanova prizna, da je bilo, poleg natančnosti, potrebnega tudi ogromno potrpljenja. »Ko mi je vse začelo presedati, sem si vzela čas za čaj, kavico ali sprehod. Res pa je bil 3D-tiskalnik v veliko pomoč, saj je delo olajšal in skrajšal. Prednost tega je tudi, da se lahko virtualno oblika nenehno popravlja, dokler ni potrjena, s tem pa se privarčuje tudi pri materialih,« še pove sogovornica, ki jo je presenetilo, da je čebela, razen notranjosti, v celoti prekrita z dlačicami. Tudi na krilih jih ima. In prav lepljenje dlačic je bilo najbolj zahtevno in dolgotrajno, saj jih je bilo treba lepiti pravokotno na obliko telesa.

»Ker pa lepilo potrebuje svoj čas, preden se utrdi, gravitacija pa vleče dlačice k dnu, smo z vajo in prakso razvili posebno tehniko, da nam je šlo delo lažje od rok,« še pove mlada Omanova, Žužek pa doda, da je čebela večinoma izdelana iz plastike nylon, ki se uporablja pri 3D-tisku zahtevnih industrijskih prototipov in vgradnih elementov: »Krila so iz prosojnega fotopolimera, ki se ga ravno tako uporablja za tisk v industriji. V čebeli je kovinska konstrukcija, ki nosi celotno telo. V noge so vgrajene palice iz nerjavnega jekla, da je konstrukcija dovolj močna, dodane so led-luči in vrteča se platforma, da je predstavitev 3D-kranjice res veličastna in vidna z vseh strani.«