Veliki arhitekt je bil najprej mizar (FOTO)
Od tega tedna je na Ljubljanskem gradu na ogled razstava, ki s fotografijami Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Slovenskega etnografskega muzeja in Plečnikove hiše predstavlja Plečnikovo Unescovo dediščino v Ljubljani. Po tem vpisu se je zanimanje za velikega arhitekta znatno povečalo.
Nekoliko manj znano je njegovo mladostno življenje. Na torek, 23. januarja 1872, se je mami Heleni in očetu Andreju po hčerki Mariji in sinu Andreju rodil tretji otrok, ki sta ga poimenovala Jože. »Kot je bilo za tisti čas običajno, je Jože na svet prijokal doma, v pritlični hiši v takratnem ljubljanskem predmestju Gradišče – hiša z naslovom Gradišče 12 je stala ob današnji Slovenski cesti, na križišču z Gregorčičevo; na njen obstoj danes opozarja steber,« pravijo v Plečnikovi hiši.
»Oče je bil po .poklicu mizar, doma iz Hotedršice pri Logatcu, v Ljubljani pa je imel uspešno mizarsko delavnico, kar je zaznamovalo tudi malega Jožeta. Ta je namreč po končani osnovni šoli šolanje nadaljeval v gimnaziji, vendar pri tem ni bil uspešen, zato je postal vajenec v očetovi mizarski delavnici. Tam je spoznaval specifike oblikovanja iz lesa, hkrati pa je obiskoval oddelek za stavbno obrt triletne obrtne šole v Ljubljani. Že kmalu, pri 16 letih, ga je šolanje popeljalo iz rodnega mesta …«
Po obrtni šoli v Gradec
Potem ko je mladi Jože že nabral nekaj mizarskih izkušenj v očetovi delavnici in uspešno zaključil triletno ljubljansko obrtno šolo, se je leta 1888 odpravil na šolanje na Državno obrtno šolo v Gradcu. Ob koncu šolanja leta 1892 je bil izučen oblikovalec pohištva. Dvajset let je bil star, ko je bilo mišljeno, da se vrne v Ljubljano in prevzame očetovo mizarsko delavnico, vendar se je življenje obrnilo drugače.
»Dunajski arhitekt Leopold Müller je prepoznal njegov talent in ga kot oblikovalca pohištva povabil k delu v njihovi tovarni,« pojasni Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše. »In tako se je mladi Jože znašel v službi na Dunaju. Ob selitvi na Dunaj leta 1892 je Jože postal risar pohištva pri podjetju J. W. Müller. Nov svet se mu je odprl, ko se je na razstavi leta 1894 srečal z delom arhitekta Otta Wagnerja, mojstra dunajske secesije. Po prigovarjanjih najmlajšega brata Janeza, ki je ravno takrat na Dunaju študiral medicino, je mladi Jože zbral pogum in se še istega leta predstavil Wagnerju s svojimi risbami.«
Ta je v mladeniču prepoznal poseben talent in ga povabil v svoj atelje; tu je Jože pridobil manjkajoča strokovna znanja in se že leto pozneje vpisal na Akademijo lepih umetnosti, pove Porokova: »Ob vrnitvi na Dunaj je mladi Jože leta 1900 odprl lasten arhitekturni atelje. Ugled si je ustvaril z oblikovanjem pohištva in z načrti za več vil in najemniških stavb, ki so jih naročali premožni lastniki. Med slednjimi je bil za Plečnika prelomni naročnik Johan Evangelist Zacherl, premožni dunajski tovarnar. Zanj je načrtoval Zacherlovo hišo, ki je v času zgraditve veljala za najnaprednejši dosežek moderne arhitekture na Dunaju in pomeni vrhunec Plečnikove mladostne ustvarjalnosti.«
Da je Plečniku projekt veliko pomenil, priča pismo, ki ga je decembra 1904 pisal bratu Andreju v Ljubljano: »Ko bo moja hiša gotova, jo moraš vsekakor priti pogledat. Dokaj brez konkurence bo tukaj – vseeno, če bo dobra ali slaba. Rad bi, da si jo vtisneš v spomin in spoznaš – da vse moje trpljenje in boji in vse – ne bo za domovino izgubljeno. V njej najdeš moje starše – in če bi mi jo hoteli zanikati – potem mora moja domovina izvedeti – da sem si jo sam od tal do vrha zamislil – vsekakor v času trpljenja – ko umetniki sicer ne ustvarjajo.«
V Plečnikovi hiši izvemo, da je Jože pri 26 letih, leta 1898, pod okriljem profesorja Wagnerja diplomiral z načrtom za urbanistično ureditev letoviškega mesta Scheveningen pri Haagu na Nizozemskem: »S svojim delom si je prislužil državno potovalno štipendijo, tedaj najvišjo nagrado za obetavnega mladega arhitekta. Na študijsko pot se je odpravil v Italijo in Francijo, v načrtu pa je imel tudi pot v Španijo.
Potovanje je novembra 1898 začel v Benetkah, Italija pa je na njem pustila neizbrisen pečat; med drugim je v svojih pismih domačim navdušeno pisal o cerkvah, mostovih, eleganci, korajži in svežosti ter o ponosu in veri. Njegovo arhitekturno raziskovanje Evrope se je sklenilo z žalostno vestjo iz domačega kraja – junija 1899 se je zaradi materine smrti iz Pariza vrnil v Ljubljano.«
Čas profesure
Po dobrem desetletju samostojnega ustvarjanja na Dunaju je 39-letni Jože leta 1911 sprejel ponudbo prijatelja Jana Kotĕre, češkega arhitekta in njegovega sošolca pri Ottu Wagnerju. Postal je profesor na praški umetnoobrtni šoli. Prijatelj Kotĕra je leta 1920 Tomašu G. Masaryku, prvemu demokratično izvoljenemu predsedniku Češkoslovaške, predlagal arhitekta Plečnika za prenovo Praškega gradu – predsednik se je strinjal in Plečnika povabil k tej pomembni nalogi.
Kljub odličnim pogojem za delo in vabilu, naj postane profesor na praški akademiji, se je Plečnik leta 1921 odločil za dokončno selitev v rodno Ljubljano. Masaryk je Plečniku njegovo delo dobro poplačal, vendar Jože, takrat že profesor v Ljubljani, plačila ni vzel oziroma si je kril le stroške, preostalo plačilo pa je prek sodelavca Rothmayerja vrnil predsedniku. Plečnik je z odgovorom, da ima za svoje življenje dovolj profesorsko plačo, pozneje zavračal plačila za svoje projekte tudi v Ljubljani in v drugih slovenskih krajih.
