Veliki Dol s klinčki in kušinčki spremenili v čipkasto vas

VELIKI DOL –  Kraška vas Veliki Dol, razpotegnjena ob cesti med Dutovljami in Komnom, le slab kilometer oddaljena od meje z Italijo (tudi čez hrib so še večidel slovenske vasi), na prvi pogled ni nič izjemnega. A že po par urah druženja z domačini, še posebno na njihov praznik, se pokaže, kaj vse ti zmorejo na vasi. Tam deluje kulturno društvo Kalunca iz bližnje Pliskovice.

Na vseh koncih navzoča predsednica Neža Bandel s sodelavkami in sodelavci je letošnji klekljarski praznik na Velikem Dolu poimenovala Kalunca v svet kamnite čipke. Stik med nežnimi vzorci iz tankih nitk in oblikovanjem v kamnoseštvu in arhitekturi je v predavanju vešče utemeljil arhitekt Stojan Lipolt, sicer pa se je vse vrtelo okrog obujanja 110 let stare čipkarske tradicije, ki je po zatonu Avstro-Ogrske preživela fašistično Italijo in nato v Jugoslaviji leta 1957 zamrla.

Žene in dekleta so se zaposlile v tovarnah, zanimanje za ročna dela pa je izpodrinila cenejša industrijska ponudba. Le nekaj najvztrajnejših je klekljalo še naprej in svoje čipke prodajalo v mreži trgovin podjetja DOM.
 

Kruh služile s čipkami

Kulturno društvo Kalunca se je s sodelovanjem številnih partnerjev lotilo obujanja svoje tradicije čipkarskih šol, ki so jih avstrijske oblasti vzpostavile na začetku 20. stoletja na Primorskem. Njihov namen je bil ženam in dekletom omogočiti nekaj zaslužka doma, da ne bi tako množično odhajale kot aleksandrinke v Egipt in drugam v svet, medtem ko so si moški našli delo v Trstu, tržiški ladjedelnici in nabrežinskem kamnolomu.

Takšne razmere so skrbele tudi slovenske duhovnike, ki so županom na Primorskem pomagali pri ustanavljanju vaških čipkarskih šol v Savodnjah ob Soči, danes v Italiji, Čepovanu, na Otlici itn. Učiteljice Antonija Kumer in Katarina Jež, ki je poučevala kar 37 let, ter Marija Kramer so prišle iz krajev s čipkarsko tradicijo, učile pa so po načrtu, ki so ga pripravili na Dunaju in se niti pod Italijo ni veliko spremenil.

Minulo soboto, ko se je Veliki Dol – v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine – preimenoval v Čipkasti Dol, so bili izdelki in pribor, fotografije in različni dokumenti nekdanjih in današnjih čipkaric razstavljeni po vsej vasi. Na domačijah, na kar so ob kalunah, kamnitih portalih vhodov v borjače, kraških dvoriščih opozarjali napisi Pri nas doma se je klekljalo, pa v stari šoli, na prostem in na trgu, kjer je bil informacijski center.


Razstava fotografij kamnoseških izdelkov z vzorci in motivi, ki spominjajo na čipke, je bila postavljena na zidovih in lesenih stojalih ob cerkvi sv. Jakoba, izbor izdelkov pa je bil na ogled še v njeni notranjosti. Fotodokumentacijo je prispeval Jadran Čeh, čipkaste prtičke in prte z nabožnimi prizori in različnimi vzorci pa so izdelale članice vaške klekljarske skupine Klinčki in kušinčki, kar v narečju pomeni kleklji in blazine, ki jih uporabljajo pri delu.
 

Čipke tudi na jabolčnih pitah

Pri cerkvi smo našli pri delu Eldo Svetina in Marico Furlan, ki se je šele lani naučila klekljati, letos pa je že naredila šest metrov in pol dolg trak, imenovan pečna čipka, kolikor ga je potrebnega za okrasitev peče, naglavne rute lokalne noše. Posebna razstava Zgodbe o čipki na Krasu, postavljena v prazni domačiji sredi vasi, ki jo je lastnik Živec starejši med obnovo spremenil v samosvojo inštalacijo, ponuja sprehod skozi svet različnih čipk Milene Jančar, ki jih spremljajo pojasnila in fotografije na panojih.


Pretanjeno povezavo med slikarstvom in čipkami je pred hišo predstavila še slikarka Mojca Senegačnik. Največ o zgodovini klekljarstva na Velikem Dolu pa se je dalo izvedeti pri Silvanu Bačerju, ki se je prijazno razgovoril ob originalnih katalogih, zvezkih, seznamih, vzorcih in drugih dokumentih iz časov razcveta klekljarstva na Velikem Dolu, ki jih hrani. Vsaj omeniti velja še suhozidno in kamnoseško delavnico ter tekmovanje v pripravi jabolčnih pit, ki v prepletu testenih trakov na vrhu sledijo vzorcem na čipkastih prtičkih.