HUMANITARNO
Veliko srce Verica Štante: osrečili so 20 družin
Predana humanitarka je s prijatelji znova poskrbela za najmlajše. Največja zahvala za dobra dela so ganljiva sporočila otrok.
Odpri galerijo
Ljudje, zlasti za otroke, še vedno radi darujejo.
Že tretje leto zapored mi je uspelo s pomočjo prijateljev s facebooka zbrati veliko rabljenih, a še vedno zelo lepo ohranjenih in uporabnih igrač za otroke. Te vedno zbiram v času božiča pa tudi velike noči. To sta namreč tista dva praznika v letu, ko so tudi otroci več doma, in zato tisti, katerih starši imajo nizke dohodke in se težko prebijajo iz meseca v mesec, še bolj pogrešajo kakšne igrače in sladkarije.
Zato prek spleta prijatelje vedno prosim za pomoč, če ima kdo kaj, kar lahko podari, naj se mi javijo,« pravi Štorovčanka Verica Štante, ki je tako v rodnih Štorah kot širši okolici Celja poznana kot predana humanitarka, ki je za svoje dobro delo dobila že vrsto priznanj. Tudi bronasti grb občine Štore.
»Iz donacij in kupljenih sladkih dobrot, dobim pa tudi sadje, nato sestavim paketke. Letos je bilo stvari toliko, da smo lahko obdarili kar 20 štorskih družin. Te izberem po lastni presoji iz različnih zaselkov, saj kar dobro poznam družine in vem, kje so potrebe največje,« še pove Štantetova. In seveda so bili vsi daril zelo veseli. Pravzaprav, ugotavlja Štantetova, je epidemija ponekod stisko še poglobila.
In v ospredju še zdaleč ni le finančna stiska družin, temveč tudi psihična. Zato so bili mnogi daril še toliko bolj veseli. »Zelo sem vesela številnih prijateljev, ki me sami pokličejo, ker se želijo pridružiti tej dobrodelni noti. Še posebno moram izpostaviti Zvezdano Holcinger iz Štor in Simono Vrabič iz Celja. Obe sta res dobrosrčni in pripravljeni pomagati. Seveda pa sem hvaležna tudi mnogim drugim, ki mi rabljene, a še vedno uporabne in lepo ohranjene igračke dostavljajo na dom,« pove Štantetova.
In kaj jo najbolj gane? »Na jok mi gre, ko dobim povratna sporočilca, prek esemesov, od družin ali otrok, ki mi pošljejo poleg zahvale tudi fotografijo s podarjeno igračko. Tako vem, da je bil moj namen dosežen in smo jim polepšali praznike,« še pove Štantetova, ki je vesela, da se akcije pravzaprav nikoli ne končajo, saj takoj, ko nekaj razdelijo, že zbirajo nove. Tudi oblačila, ki jih nato podarjajo.
Verice Štante, ki so ji pri 21 letih postavili diagnozo, da je zbolela za multiplo sklerozo, ne ustavi prav nič. Mnogi jo poznajo tudi po tem, da pomaga ne le ljudem, pač pa tudi številnim živalim, saj je že dolga leta predana in zelo aktivna članica Društva proti mučenju živali Celje. Da je zbolela za neozdravljivo boleznijo še zelo mlada, je bil zanjo seveda velik šok.
»Nisem se pa predala. Pravzaprav sem bila najbolj žalostna, ker nisem mogla nadaljevati dela v celjski bolnišnici, kjer sem se takrat šele dobro zaposlila, in šolanja. Želela sem si postati glavna medicinska sestra. In to so sanje, ki se mi niso nikoli uresničile,« razkriva. A poslanstvo pomoči je ostalo v njej zakoreninjeno do danes. Pri čemer so ji v veliko pomoč tudi prijatelji.
Takole sta Simona Vrabič in Verica napolnili prtljažnik z dobrotami in igračami. FOTOGRAFIJE: Osebni arhiv
Zato prek spleta prijatelje vedno prosim za pomoč, če ima kdo kaj, kar lahko podari, naj se mi javijo,« pravi Štorovčanka Verica Štante, ki je tako v rodnih Štorah kot širši okolici Celja poznana kot predana humanitarka, ki je za svoje dobro delo dobila že vrsto priznanj. Tudi bronasti grb občine Štore.
»Iz donacij in kupljenih sladkih dobrot, dobim pa tudi sadje, nato sestavim paketke. Letos je bilo stvari toliko, da smo lahko obdarili kar 20 štorskih družin. Te izberem po lastni presoji iz različnih zaselkov, saj kar dobro poznam družine in vem, kje so potrebe največje,« še pove Štantetova. In seveda so bili vsi daril zelo veseli. Pravzaprav, ugotavlja Štantetova, je epidemija ponekod stisko še poglobila.
Ob kupu igrač, ki ji jih je uspelo zbrati s pomočjo prijateljev prek spleta.
In v ospredju še zdaleč ni le finančna stiska družin, temveč tudi psihična. Zato so bili mnogi daril še toliko bolj veseli. »Zelo sem vesela številnih prijateljev, ki me sami pokličejo, ker se želijo pridružiti tej dobrodelni noti. Še posebno moram izpostaviti Zvezdano Holcinger iz Štor in Simono Vrabič iz Celja. Obe sta res dobrosrčni in pripravljeni pomagati. Seveda pa sem hvaležna tudi mnogim drugim, ki mi rabljene, a še vedno uporabne in lepo ohranjene igračke dostavljajo na dom,« pove Štantetova.
Ni se predala
In kaj jo najbolj gane? »Na jok mi gre, ko dobim povratna sporočilca, prek esemesov, od družin ali otrok, ki mi pošljejo poleg zahvale tudi fotografijo s podarjeno igračko. Tako vem, da je bil moj namen dosežen in smo jim polepšali praznike,« še pove Štantetova, ki je vesela, da se akcije pravzaprav nikoli ne končajo, saj takoj, ko nekaj razdelijo, že zbirajo nove. Tudi oblačila, ki jih nato podarjajo.
Pri 21 letih je zbolela za multiplo sklerozo, a je to v njenem poslanstvu pomagati drugim ni ustavilo.
Verice Štante, ki so ji pri 21 letih postavili diagnozo, da je zbolela za multiplo sklerozo, ne ustavi prav nič. Mnogi jo poznajo tudi po tem, da pomaga ne le ljudem, pač pa tudi številnim živalim, saj je že dolga leta predana in zelo aktivna članica Društva proti mučenju živali Celje. Da je zbolela za neozdravljivo boleznijo še zelo mlada, je bil zanjo seveda velik šok.
Iz donacij in kupljenih sladkih dobrot, dobim pa tudi sadje, nato sestavim paketke.
»Nisem se pa predala. Pravzaprav sem bila najbolj žalostna, ker nisem mogla nadaljevati dela v celjski bolnišnici, kjer sem se takrat šele dobro zaposlila, in šolanja. Želela sem si postati glavna medicinska sestra. In to so sanje, ki se mi niso nikoli uresničile,« razkriva. A poslanstvo pomoči je ostalo v njej zakoreninjeno do danes. Pri čemer so ji v veliko pomoč tudi prijatelji.
