Verona in Jožef sta imela 11 otrok: njuni potomci so se zbrali že 25.

Na jubilejnem, že 25. srečanju so se v Športnem centru Predanovci zbrali štirje rodovi velike družine Čontalovih, potomci Verone in Jožefa Zvera iz Turnišča, in obujali spomine na otroštvo in mladost.

Pri mladih Čontalovih ne manjka židane volje.

Dedek Jožef Zver, ki se je rodil leta 1907, je bil dober in cenjen čevljar, ki je s pridnimi rokami izdeloval in popravljal obutev v Turnišču. Ker je bilo veliko družino težko preživeti, je redno hodil tudi na sejme v Varaždin in Čakovec, kjer je doživel marsikaj zanimivega. Teh časov se je zelo rad spominjal in o njih pogosto pripovedoval vnukom. Babica Verona, ki je prišla na svet 1910., je bil marljiva gospodinja, stroga, a pravična in ljubeča mama kar enajstim otrokom. Tako tudi njej ni zmanjkalo dela in skrbi, da je lahko preživela družino, a pri hiši je uspešno držala vse vajeti v rokah. Kruha otrokom ni manjkalo in vsi so se izšolali in pridobili različne poklice. Da so si zagotovili delo in preživetje, je bilo Jožefu in Veroni največje zadoščenje, posebno veselje na jesen življenja pa so jima prinašali vnuki, vnukinje in tudi že pravnuki.

Ponosni na pokrajino

Na družinskih srečanjih, prvo so pripravili pred 25 leti pri Lenartu v Slovenskih goricah, se zdaj zbirajo njuni vnuki in vnukinje, pravnuki in pravnukinje z družinami, pridruženi Čontalovemu rodu, in zdaj tudi že prapravnuki. Skratka, izjemno pisana druščina z vseh koncev Slovenije, ki spoštuje družinske korenine. Vsi Čontalovi, kot že od nekdaj pravijo rodbini, in sicer po imenu prejšnjega lastnika posestva Verone in Jožefa, in nasledniki čutijo družinsko pripadnost in so ponosni, da so bili nekoč doma v pokrajini ob Muri, kjer so se naužili otroških in mladostih radosti, pri tem pa vedno našli varno zavetje v naročju stroge, a pravične babice Verone in vedno nasmejanega ter prijaznega dedka Jožefa.

Življenjske zgodbe in usode članov rodbine iz Turnišča, ki so razkropljeni po vsej Sloveniji, na Nizozemskem in celo v daljnem Urugvaju, so neverjetno zanimive, pisane in bogate. To so zgodbe, ki so se začele na prekmurski ravnici, od koder so kot lastovke in štorklje poleteli v širni svet, a se od tam redno vračajo v domače gnezdo. To so potrdili tudi v Predanovcih, kjer so letošnje srečanje organizirali Goga, Tjaša in Jure Vrtarič. Pripovedi, dobre volje in vedno okusnih prekmurskih retašev in drugih pogač seveda ni manjkalo, več kot dovolj je bilo tudi vina iz Dobrovniških goric, kjer sta imela Jožef in Verona nekoč vinograd. Tudi to tradicijo skrbno negujejo njuni nasledniki.