Vesna V. Godina premagala raka, virusa se ne boji

»Mi dela nismo prekinili, delamo v obliki e-predavanj, e-govorilnih ur, e-sestankov itd. Tako da zame koronakriza ni čas, ko ne delam. Drugo delo poteka kot prej: študij, branje, pisanje so tako vedno dela, ko moraš biti sam. Niti vsakodnevno življenje se ni veliko spremenilo. Tudi običajno nakupujem le redko. In še takrat se jezim, da moram v trgovine. Ker živim v hiši z vrtom, sva s hčerko, ko je lepo vreme, na vrtu. Tudi to je kot vedno,« mi dr. Vesna V. Godina najprej pove v telefonskem pogovoru.

Tisti dan jo čaka še predavanje na daljavo. »Študenti so celo bolj prisotni kot v predavalnicah,« opaža prednosti novega sistema dela. Sicer pa ravna previdno in upošteva vse samovarovalne ukrepe. »Ker sem imela že več pljučnic, ne bi bilo najbolj priporočljivo, da zbolim. Se pa virusa ne bojim. Eksistencialno paniko sem doživela in preživela, ko sem imela raka. Torej: ni me strah, ravnam pa maksimalno racionalno.«
 

Ljudi kriza ni spremenila

Ozreva se v prihodnost. »Bojim se, da bo večina ljudi takšnih, kot je bila prej. Čeprav je to škoda: koronakriza je priložnost, da se resno zamislimo nad načinom življenja, ki ga vodimo v zahodnih kapitalističnih potrošniških družbah. Zamisliti bi se morali vsaj zato, ker so bili ljudje na zahodu prepričani, da živijo v varnem in urejenem svetu, kjer se jim ne more nič zgoditi. Imeli so predstavo, da se nepričakovani dogodki, kot epidemije ipd., lahko dogajajo le drugim. Tistim v Afriki. In v drugih nerazvitih delih sveta. Mi razviti pa smo varni. Zdaj se je pokazalo, da varen ni nihče. In da vase zaverovane zahodne družbe v praksi nimajo mehanizmov za hitro in učinkovito reagiranje na epidemijo. Podopremljenost z osnovno varovalno opremo je bila škandalozna. Kar je logično: če se vse vlaga le v tisto, kar ti hipno prinaša profit, se pač ne rešujejo reči, ki ti profita ne prinašajo. Koronakriza je razkrila, kako napačna je ta logika delovanja zahodnih družb.« Povprašam jo, ali se bomo morda vrnili k vrednotam.

»Upočasnitev tempa je vsem, ki jih poznam, dobro dela. To velja celo za ljudi, od katerih tega ne bi nikoli pričakovala. Da pa bi se vrnili h kakšnim vrednotam – mislim, da ne. V tej krizi se je, kot se v kriznih razmerah zgodi vedno, pokazalo še bolj jasno, kdo je kdo. In kakšen je kdo. Kriza ljudi ni spremenila.«
 

Obračunali z njo

Doživela je že marsikaj hudega, za največjo prelomnico pa šteje rojstvo hčerke, ki ima celebralno paralizo. »Na vsako stvar, ki se mi je zgodila, gledam kot na novo izkušnjo, kot na izziv, ki ga lahko premagam in iz katerega se lahko nekaj novega naučim. In skozi katerega sem se tudi osebno spremenila. Na boljše.«

Predavateljici socialne in kulturne antropologije so lani odrekli redno profesuro. Pojasni mi, kaj se je v resnici dogajalo. »Kot je bilo že objavljeno v medijih, sem izpolnjevala pogoje za izvolitev v naziv redne profesorice. To je dvakrat ugotovila tudi habilitacijska komisija Univerze v Mariboru. A se je senat Univerze v Mariboru odločil, da me v naziv ne bodo izvolili. Večina, ki jih poznam, si to razlaga kot obračunavanje z mano. Skratka, habilitacijski postopki so možnost za obračunavanje z ljudmi. To se ni zgodilo le meni, ampak tudi marsikomu drugemu.«

Trdi, da ima ženska veliko moč, kljub temu pa se s sodobnimi feministkami ne strinja. »Ne strinjam se, da gre pri položaju žensk za to, da so ženske izključne žrtve moškocentričnih družb. Vsi smo žrtve ustroja razrednih družb. In danes žrtve globalnega kapitalističnega ustroja. To je pravi problem.« Njena bibliografija obsega več kot 900 bibliografskih enot, v pripravi je knjiga o feminizmu.
 

Selfie bedasti!

Dotakneva se partnerskega življenja, antropologinja brez zadržkov pove: »Partnerstvo je že pred desetletji postalo trg, ki je usmerjen v služenje denarja. V profit. Ta trg slehernemu, ki kakor koli preživlja svoje življenje, dopoveduje, da ga živi narobe. Če ste poročeni, je to narobe. Če ste v partnerstvu, je to narobe. Če ste samski, je to narobe. Skratka, ni ustreznega načina, kako preživeti svoje življenje. Vsaj ne z zornega kota trga. S tega zornega kota je treba namreč v sleherniku odpreti črno luknjo nezadovoljstva z lastnim življenjem, ker je to odličen vir zaslužka. Natančno to se danes dela. In nezadovoljni so tako rekoč vsi.«

Samska je, in ko jo v šali vprašam, ali čaka princa na belem konju, mi v smehu odgovori: »Sem že prestara, da bi čakala na princa na belem konju. To je za pubertetnice. Samska sem zato, ker vem, da je treba v zvezi vlagati v odnos čas, energijo, potrpljenje in še marsikaj drugega. To se mi trenutno več ne ljubi. Svoj čas bi rada vložila v tisto, česar v preteklosti nisem mogla narediti, ker sem morala intenzivno skrbeti za svojo hčerko.«


Ob koncu pogovora sem jo poskušala prepričati, da bi za naše bralce naredila selfie v karanteni, a Vesna je bila odločna in še nikoli ni posnela selfieja. »Ker se mi zdi to bedasto. Pozirati samemu sebi. Se fotografirati. In to nato kazati drugim. Gre za eno od številnih modnih narcisističnih praks, s katerimi se ne morem povezati.«