Koliko ljudi se lahko zateče v zaklonišča v Sloveniji in kje so sploh

Evropejcem postaja vse bolj jasno, da mir v Evropi ni samoumeven. Ob dogajanju v Ukrajini in spremljanju posnetkov iz nabito polnih ukrajinskih zaklonišč, v katerih se skrivajo ukrajinske matere in otroci, se tudi vse več Slovencev sprašuje, kam se skriti, če vojna preide ukrajinske meje. Kje so najbližja, kako so urejena, kako varna so in koliko ljudi sprejmejo?

Slovenska zaklonišča so namenjena zaščiti ljudi pred vojnami in drugimi nevarnostmi. Glede na svojo trdnost so primerna tudi kot zasilno prebivališče neposredno po potresu, ko se tla še niso umirila, zaklonišča – depoji pa se uporabljajo tudi za zaščito kulturne dediščine. Običajno se gradijo v sklopu objekta kot dvonamenski objekt, vendar tako, da s tem ni zmanjšana njihova zaščitna funkcija. Če pride do nevarnosti, se morajo zaklonišča v 24 urah pripraviti za njihov prvotni namen – zaklanjanje. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje pojasnjuje, da »se v Sloveniji zaklonišča gradijo v urbanih območjih z več kot 10.000 prebivalci. Obveznost graditve je zavezujoča za zdravstvene, vzgojno varstvene, redno izobraževalne ustanove, javne telekomunikacije, nacionalno televizijo in radio, javni potniški promet, pomembno energetsko industrijsko dejavnost za potrebe obrambe in delovanje državnih organov. Za vse preostale objekte v teh naseljih velja ojačitev stropne konstrukcije nad kletjo. Zaklonišča kot depoje se gradi v muzejih, galerijah in arhivih ter knjižnicah nacionalnega pomena.«

Zaklonišča pri nas gradijo od leta 1973. V Sloveniji je 2.244 zaklonišč osnovne in dopolnilne zaščite, v katerih je skupaj 348.537 zakloniščnih mest. Večina zaklonišč je v urbanih središčih. Na območju Mestne občine Ljubljana je v upravljanju Oddelka za zaščito in reševanje 46 enot javnih zaklonišč s skupno kapaciteto 9.611 ljudi. V to pa niso zajeta zaklonišča v osnovnih šolah, zdravstvenih domovih idr., ki so namenjena uporabnikom storitev v objektih.

Več o stanju zaklonišč v Sloveniji si preberite v Nedeljskih novicah, ki bodo izšle v četrtek. V nadaljevanju na seznamu lahko preverite, kje so zaklonišča po slovenskih krajih.

Seznam zaklonišč 

Razlika med zaklonišči

Zaklonišča in zaklonilniki so različni. Razlikujejo se glede na zaščito in na to, koliko ljudi sprejmejo. Zaklonišča osnovne zaščite nudijo zaščito do 300 ljudi, po potrebi tudi več. Zagotavljati morajo zaščito pred nadpritiskom, ruševinami, radioaktivnimi padavinami, požari in učinki kemičnega orožja. Opremljena morajo biti za daljše bivanje. Zaklonišča dopolnilne zaščite zagotavljajo zaščito pred ruševinami in funkcionalne opremljene prostore za 24-urno bivanje največ 50 ljudi. Zaklonilniki morajo vzdržati težo ruševin objekta in so primerni za 12-urno bivanje največ 50 ljudi. Lahko so kletni ali rovni in so namenjeni zaščiti pred mehanskimi in toplotnimi učinki. Kletni zaklonilniki so preurejeni kletni ali drugi primerni prostori v objektih. Rovni zaklonilniki pa so na odprtem, zunaj objektov, kjer niso izpostavljeni ruševinam. Lahko so zaprti ali pa odprti.

Dodajajo, da vsa zaklonišča, ki so bila zgrajena pred ureditvijo zakona, so razvrščena v zaklonišča za zaklanjanje prebivalstva do 24 ur. Evidenco zaklonišč vodijo občine, ki beležijo podatke o zaporedni številki, vrsto zaklonišča s številom mest, naslov, lastnika ter datum opravljenega zadnjega pregleda zaklonišča.

Poleg tega, kje so najbližja zaklonišča, kako varna so in koliko ljudi sprejmejo, pa seveda mnoge zanima tudi, kako dobro so vzdrževana. Po veljavni zakonodaji bi morala biti pregledana enkrat na leto, na vsakih deset let pa bi morala od pooblaščene organizacije za tehnično kontrolo zaklonišč pridobiti tudi potrdilo o primernosti. Po naših neuradnih informacijah pa se v praksi to ne izvaja enkrat na leto. Resnično vzorno vzdrževana in primerna naj bi bila le šolska in vrtčevska zaklonišča. Za vzdrževanje in njihovo smotrno uporabo so odgovorni lastniki oziroma upravljavec, za javna zaklonišča pa skrbi lokalna skupnost.

Kakšno mora biti zaklonišče?

Zaklonišče sestoji iz vhodnega hodnika, vhoda z zapornimi vrati, predprostora, bivalnega dela, strojnice, sanitarij, skladiščnega prostora ter zasilnega izhoda s peščenim filtrom.

Na spletni strani ljubljanske občine navajajo, da morajo biti vhod v zaklonišče in zasilni izhodi iz zaklonišča konstruirani tako, da so vrata za zapiranje vhodne in izhodne odprtine zaščitena pred neposrednim mehanskim, toplotnim in radiacijskim učinkom. »Število in minimalno velikost vhodnih odprtin predpisuje pravilnik o normativih za zaklonišča in zaklonilnike. Pred vhodno odprtino v zaklonišče se po potrebi razširi vhodni hodnik. Vhodni hodnik zaklonišča osnovne zaščite kot samostojnega objekta mora imeti najmanj dva vodoravna zaloma pod kotom α = 90 stopinj +/– 15 stopinj. Vhodna odprtina ne sme biti neposredno izpostavljena toplotnim, mehanskim in RBK-učinkom. Podobna določila veljajo tudi za zasilni izhod, odprtina zasilnega izhoda mora biti zunaj območja ruševin.«

Natančno je določeno tudi, koliko stranišč mora biti v zaklonišču. Eno stranišče mora zadoščati za 34 oseb, če temu pogoju ni zadoščeno, se doda suha stranišča.

»Najnujnejše količine vode za pitje in higienske potrebe se namestijo v bivalnem ali posebnem prostoru. Velikost prostora za skladiščenje opreme se določi po količini opreme, ki jo je treba skladiščiti. Tla v zaklonišču morajo biti ravna in gladka, vendar ne smejo biti spolzka. Talna obloga mora biti iz materiala, ki se lahko čisti, pomiva in dekontaminira ter je odporen proti obrabi.« Zaloge pitne vode v zaklonišču in zaloge vode za higienske potrebe morajo znašati tri litre dnevno na osebo.

V zakloniščih morajo biti sedišča, ležišča, po potrebi tudi mize, stoli, omare, police in drugo. »Število ležišč v zaklonišču mora znašati najmanj eno tretjino števila oseb, ki jih zaklonišče lahko sprejme. Zaklonišča morajo imeti komplet gasilske in samoreševalne opreme za reševanje iz zaklonišča.«