VIDEO: Iz Planice kar s helikopterjem

Planica je konec tedna žarela v pomladanskem soncu. Na tisoče obiskovalcev z vsega sveta se je zgrnilo v dolino svetovnih prvenstev. Med njimi so bili tudi trije prijatelji iz okolice Ptuja, ki so bili na natečaju Legendarno doživetje Planice izbrani za najbolj srčne, zato jim je Pivovarna Laško s Planico in Smučarsko zvezo Slovenije omogočila legendarno doživetje slovenske zimske pravljice.

Pravzaprav je bil na natečaju izbran le en, 28-letni Denis Žnidarič, ki je na Planiško doživetje, kot ga še ni bilo, povabil bratranca Dejana Kvara in najboljšega prijatelja Marka Gabrovca. Denisa Žnidariča so za legendarno doživetje izbrali med kar 750 prijavljenimi, saj je žirijo očaral s svojo srčnostjo, a tudi skromnostjo.


Eden najbolj gorečih navijačev se prvega obiska Planice spominja po tem, da je leta 1997 blestel Primož Peterka, ki je osvojil tudi veliki kristalni globus: »Tistega leta, ko sem bil star šest let, sva z očetom Planico obiskala v soboto. Od takrat le dvakrat nisem bil v Planici. Zadnja tri leta je tako, da tekmovanje obiščemo v soboto in nedeljo.«

Letos je ekipa s Ptuja budilke navila že sredi noči, še pred tretjo jutranjo uro, da bi bili že zarana v Kranjski Gori. Od tod so jih s kombijem odpeljali do Planice, kjer so si ogledali zakulisje nedeljske tekme. Začelo se je s sprehodom do vasice lesenih hišk, v katerih so se tekmovalci pripravljali, ogrevali in izvajali tiste znane skoke na močne roke trenerjev.


Sledila sta vzpon z vlečnico in srečanje z Gorazdom Bertoncljem, trenerjem slovenske reprezentance. V sodniškem stolpu je trojica gorečih navijačev srečala legendo slovenskega smučarskega skakanja, Francija Petka.

Spust po 1191 stopnicah se je končal pri predoru, in ko so legendarni navijači prišli na drugo stran, so bili že na svojem mestu, torej na posebni tribuni, urejeni tik ob kabinah, iz katerih so komentatorji televizijskih hiš pošiljali svoje besede v širni svet.


Navijanje je bilo glasno, doživetje za vse nepozabno! Še posebno ko so se slovenski letalci za trenutek ustavili pri legendarni trojici in jim pričarali fotografijo, ki bo šla zagotovo v albume, verjetno pa tudi v okvir in kar lepo na steno!

Legendarno doživetje Planice se s tem ni končalo, sledil je še polet v Kranjsko Goro. Fantje so se do tja podali kar s helikopterjem. Ti so ves konec tedna vozili navijače, ki so si za piko na i zaželeli še malce adrenalina.
 

Sladki spomini

Tako kot trije fantje tega dogodka ne bodo nikoli pozabili, največji ljubitelji smučarskih skokov prav dobro vedo, kdaj so prvič obiskali dolino svetovnih prvenstev. Govorili smo z nekaterimi srčnimi obiskovalci. Z najbolj oddaljenim spominom je postregel Miro Eržen, vodja merilcev dolžin.


Nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije Planico že skoraj štiri desetletja obiskuje zato, da sodeluje pri pripravi dogodka. »Prvič sem jo obiskal leta 1964. Do Rateč smo se pripeljali z vlakom. Poleg skokov mi je od tistih obiskov ostal še en spomin: ko smo bili v Planici, je bila zima, mi pa smo lahko jedli sladoledne lučke.«

Slabo desetletje pozneje se je v Planico prvič podal Srdjan Živulović. Danes je eden naših najbolj znanih fotografov, tistega oddaljenega leta pa je bil še najstnik. Ustavili smo ga na spodnji postaji vlečnice, ki te potegne do vrha skakalnice: »Prvi spomin je povezan ravno z mestom, kjer zdajle stojim, saj sem od tod prvič slikal skakalce s fotoaparatom, ki mi ga je oče podaril za novo leto.« Tistega leta, se spominja sogovornik, ki je že 15 let vodja fotografov in hkrati uradni fotograf v Planici, je na najvišji stopnički stal Walter Steiner.


Tudi Nuša Rakovec, ki danes na Smučarski zvezi Slovenije skrbi za marketing, se spomni prvega obiska. »Takrat sem bila kot osnovnošolka del množice otrok, ki jim Zavarovalnica Triglav vsako leto omogoči ogled smučarskih skokov. Odtlej v Planico prihajam vsako leto,« je povedala, dolino pod Poncami pa pozna kot lastni žep.

Leta 1976 je tja prvič potoval Kranjčan Brane Benedik. A ni bil gledalec, temveč tekmovalec! »Do Rateč smo se peljali z avtobusom in spomnim se, da sem šoferja lepo prosil, naj mi pove, kje so te Rateče, da bom pravi čas izstopil. Vožnja iz Kranja se mi je zdela dolga in niti sanjalo se mi ni, v kateri del Slovenije so nas peljali. Odtlej sem v Planico šel še neštetokrat, tako da zdaj cesto poznam na pamet,« spomin na čase, ko je bil še najstnik, povzame Benedik, ki ima osebni rekord 142 metrov.


Kot pravi, se je v desetletjih, ko se je od prvih skakalcev preselil med zveste navijače, nabralo še mnogo spominov. To so bili, se spominja Benedik, še tisti časi, ko so tekmovalci sami pripravljali skakalnice in gazili, če je bilo treba, po snegu, ki je segal skoraj do vratu!