ŽALOSTNA USODA
VIDEO: Pretresljivo: preživel vojno v Sloveniji, nato pa ga je zadelo ...
Ko se mu je življenje po videnih vojnih grozotah naposled pokazalo v lepši luči, je doživel tragični konec.
Odpri galerijo
Bahrudin Kaletović iz Tuzle je leta 1998 tragično umrl. FOTO: Youtube, zaslonski posnetek
Po vojni v nekdanji Jugoslaviji se je življenje »naključnemu vojaku« za kratek čas obrnilo na bolje. V Zagreb, kamor se je preselil leta 1998, je do njega prišla novica, da se je v Bosni rodil njegov drugi otrok. Bahrudin Kaletović iz Tuzle je sedel v avto in odhitel k svojemu sinu. Nikoli ga ni videl ...
Po pisanju hrvaškega portala Priznajem je bil takrat 19-letni vojak JLA Bahrudin Kaletović iz Tuzle eden prvih v poročilih iz Slovenije, kjer se je vojna šele začela. Kaletovića je novinarska ekipa Yutela 27. junija 1991 prestrašenega intervjuvala v gozdu, nekje na vojni liniji v Krakovskem gozdu v Sloveniji.
»Kakšno je stanje?« je vprašal reporter. »Je*eno, tako,« je odgovoril vojak. Medtem ko je govoril, je nervozno trgal listje z vej in ga metal okoli sebe. Na vprašanje, ali ve, proti komu se borijo, je dejal: »Kaj pa vem. Vem le, da streljajo na nas, in nič drugega. Streljajo tisti teritorialci, je** ga, kdo pa drug.« »Veste, zakaj je ta vojna?« je bil z vprašanji vztrajen reporter. »Kot jaz razumem, se oni menda želijo odcepiti, mi pa jim tega ne pustimo. V bistvu se mi želimo le vrniti v kasarno. Nič več. To je popolna norost, samo da ostanem živ. Kje naj jaz na nekoga streljam in drugi na mene? To ne bo šlo. Nihče ni umrl od oficirjev, sami moji prijatelji 'mandeljci'. Samo danes so trije umrli. Nič ne vem, kje imam glavo, kako mi je ime, koliko sem star, nič ne vem. Grozno je. Samo da mami povem, da sem živ in zdrav in da se bom, če bo bog dopustil, vrnil,« je odgovoril Kaletović zaskrbljenim gledalcem in se za vse čase z izjavo zapisal v zgodovino, piše portal Priznajem.
Zgodba tega vojaka pa se leta 1991 ni končala. Bahrudinov stric Tajib Kaletović je za medije povedal, da je bil Bahrudin v Sloveniji v ujetništvu. Pozneje so ujetim vojakom ponudili civilno obleko in so jih spustili domov. Po nekaj dnevih odmora so dobili ponovni poziv, naj se oglasijo v JLA, da bi odslužili preostanek vojaškega roka. Vojake iz Tuzle so preusmerili na Hrvaško, v Đakovo. Bahrudinov oče je povedal, da je bil njegov sin v ujetništvu tudi v Đakovu, od koder so ga nato izpustili. A potem ga je čakala še vojna v Bosni. »Bil sem vezist, pogosto na prvi bojni črti, in tam sem videl pravi pekel,« je povedal Bahrudin v enem od intervjujev. »Po vsem tem, kar sem videl v Bosni, je bilo tisti v Sloveniji mačji kašelj.«
Po vojni v vseh treh državah se je življenje za tega »naključnega vojaka« za trenutek obrnilo na bolje. Dočakal je mir, se poročil, dobil hčerko Esmeraldo. V Zagreb, kamor se je nekoliko umaknil, je do njega prišla vest, da se mu je v zakonu rodil še sin Damir, piše portal Priznajem. Bahrudin je sedel v avto in odhitel v Bosno. Sina ni nikoli videl. Tistega dne, na dan rojstva svojega sina, je umrl v prometni nesreči.
Po pisanju hrvaškega portala Priznajem je bil takrat 19-letni vojak JLA Bahrudin Kaletović iz Tuzle eden prvih v poročilih iz Slovenije, kjer se je vojna šele začela. Kaletovića je novinarska ekipa Yutela 27. junija 1991 prestrašenega intervjuvala v gozdu, nekje na vojni liniji v Krakovskem gozdu v Sloveniji.
»Kakšno je stanje?« je vprašal reporter. »Je*eno, tako,« je odgovoril vojak. Medtem ko je govoril, je nervozno trgal listje z vej in ga metal okoli sebe. Na vprašanje, ali ve, proti komu se borijo, je dejal: »Kaj pa vem. Vem le, da streljajo na nas, in nič drugega. Streljajo tisti teritorialci, je** ga, kdo pa drug.« »Veste, zakaj je ta vojna?« je bil z vprašanji vztrajen reporter. »Kot jaz razumem, se oni menda želijo odcepiti, mi pa jim tega ne pustimo. V bistvu se mi želimo le vrniti v kasarno. Nič več. To je popolna norost, samo da ostanem živ. Kje naj jaz na nekoga streljam in drugi na mene? To ne bo šlo. Nihče ni umrl od oficirjev, sami moji prijatelji 'mandeljci'. Samo danes so trije umrli. Nič ne vem, kje imam glavo, kako mi je ime, koliko sem star, nič ne vem. Grozno je. Samo da mami povem, da sem živ in zdrav in da se bom, če bo bog dopustil, vrnil,« je odgovoril Kaletović zaskrbljenim gledalcem in se za vse čase z izjavo zapisal v zgodovino, piše portal Priznajem.
V Sloveniji »mačji kašelj«
Zgodba tega vojaka pa se leta 1991 ni končala. Bahrudinov stric Tajib Kaletović je za medije povedal, da je bil Bahrudin v Sloveniji v ujetništvu. Pozneje so ujetim vojakom ponudili civilno obleko in so jih spustili domov. Po nekaj dnevih odmora so dobili ponovni poziv, naj se oglasijo v JLA, da bi odslužili preostanek vojaškega roka. Vojake iz Tuzle so preusmerili na Hrvaško, v Đakovo. Bahrudinov oče je povedal, da je bil njegov sin v ujetništvu tudi v Đakovu, od koder so ga nato izpustili. A potem ga je čakala še vojna v Bosni. »Bil sem vezist, pogosto na prvi bojni črti, in tam sem videl pravi pekel,« je povedal Bahrudin v enem od intervjujev. »Po vsem tem, kar sem videl v Bosni, je bilo tisti v Sloveniji mačji kašelj.«
Odhitel v Bosno k sinu in umrl
Po vojni v vseh treh državah se je življenje za tega »naključnega vojaka« za trenutek obrnilo na bolje. Dočakal je mir, se poročil, dobil hčerko Esmeraldo. V Zagreb, kamor se je nekoliko umaknil, je do njega prišla vest, da se mu je v zakonu rodil še sin Damir, piše portal Priznajem. Bahrudin je sedel v avto in odhitel v Bosno. Sina ni nikoli videl. Tistega dne, na dan rojstva svojega sina, je umrl v prometni nesreči.
