Vihar odkril spomenik
Ko so pred natanko 70 leti nameravali odkriti spomenik dr. Juliusu Kugyju v Trenti, je šlo vse narobe. Podobno kot pred 14 dnevi se je 3. avgusta 1953 na Bovškem odprlo nebo. Deževalo je kot za stavo. Poleg tega je pri dostavi spomenika zamujala zagrebška livarna, tako da so morali slovesnost prestaviti za en dan.
Slovenski poročevalec je 5. avgusta 1953 zapisal: »Napovedano je bilo, da bo kot zaključek proslave ob 60-letnici slovenskega planinstva v ponedeljek, 3. avgusta 1953, na tako imenovani Gmajni v Zgornji Trenti odkritje Kugyjevega spomenika. Zgodilo pa se je, da je spomenik, ki so ga v soboto zjutraj odposlali iz zagrebške livarne, prispel šele v ponedeljek dopoldne ob 10. uri in so morali odkritje zato preložiti na 16. uro popoldne. Poleg tega je vso nedeljo in ponedeljek močno deževalo ter so morali spomenik odkriti ob štirih popoldne v največjem neurju. Tik pred odkritjem so delavci odstranili dvigalo, s katerim so od 10. do 16. ure postavljali spomenik na cementni podstavek.«
Gore vzljubil v otroštvu
Spomenik stoji na kamnitem podstavku sredi okrogle, izbočene cementne plošče ob cesti, ki pelje iz Trente na Vršič na nadmorski višini 824 metrov, so še zapisali v Slovenskem poročevalcu: »Že dopoldne se je zbralo ogromno ljudstva, ki so prišli na odkritje. Prihajali so z avtomobili čez Vršič, iz Vrat, Idrije, Trsta, Gorice, Zagreba, Beograda itd. Vse pa je razgnalo izredno slabo vreme, tako da je bilo popoldne na odkritju navzočih vsega samo nekaj sto ljudi.« Med kulturnim programom je po nagovorih tujih predstavnikov v imenu PZS spregovoril dr. Miha Potočnik. Vreme je storilo svoje: »Odkrila ga ni človeška roka. Veter, ki se je v dežnih valovih gnal onega mračnega popoldneva s Prisojnika, Razorja, z Mojstrovke in Travnika, vihar je potegnil planinsko zastavo raz širokokrajni klobuk negibni postavi na rame. S hrbtom obrnjen proti maloštevilnemu občinstvu, ki je zdržalo v neurju, je poslušal govornike vseh narodnosti prav tak, kot je bil vedno v življenju: le v goré zamaknjen, vzvišen nad dolinskim svetom in njegovim drobnim početjem.«
Spomenik, ki ga je postavila Planinska zveza Slovenije ob 60-letnici, je napravil kipar Jakob Savinšek, postavljen pa je tako, da se Kugy ozira proti Jalovcu (2645 m), ki je bil eden njegovih najljubših vrhov, če ne najljubši. Julius Kugy, slovenski pravnik, alpinist, častnik, pisatelj in humanist, oče alpinizma v Julijskih Alpah, se je rodil 19. julija 1858 v Gorici v slovenski družini. Oče je bil Korošec z originalnim priimkom Kogej, mati pa je bila hči pesnika Jovana Vesela Koseskega. Julius je odraščal v večjezikovnem okolju in govoril italijansko, nemško in furlansko. Sprva ni znal slovensko, kot piše tudi v knjigi Iz življenja gornika, Aus dem Leben eines Bergsteigers, pozneje pa se je naučil brati slovensko. V otroštvu je preživljal poletja v očetovi rodni vasi Lipa na Koroškem blizu Podkloštra v Ziljski dolini, kjer je vzljubil naravo in gore. Obiskoval je nemško gimnazijo v Trstu, šolanje pa nadaljeval na dunajski univerzi, kjer je leta 1882 diplomiral iz prava.
Rodil se je 19. julija 1858 v Gorici v slovenski družini.
Tudi ugleden botanik
Po vrnitvi v Trst je prevzel upravljanje tržaškega podjetja Pfeifer-Kugy za uvoz olja, kave in eksotičnega sadja iz kolonij, ki ga je ustanovil njegov oče Pavel. Ukvarjal se je tudi z glasbo. Leta 1915, ob italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski, se je prostovoljno javil v avstro-ogrsko vojsko ter prispeval alpinistične izkušnje in znanja, zaradi česar je dobil čin poročnika. Iz vojske se je umaknil po bitki pri Kobaridu. Po vojni je Julius Kugy zaprl pridobitno dejavnost in se posvetil pisateljevanju ter predavanjem po nemško in slovensko govorečih deželah. Med drugo svetovno vojno je rešil več slovenskih alpinistov iz koncentracijskega taborišča Dachau. Sodeloval je tudi s slovenskimi partizani v Trstu. Umrl je 5. februarja 1944 v Trstu, kjer je tudi pokopan.
Kugy je znan po ljubezni do alpinizma, zlasti do Julijskih Alp, ki jih je vzljubil že v najstniških letih ob obiskih očetovega rojstnega kraja v Ziljski dolini, ter zaradi svoje ljubiteljske botanične dejavnosti. Lokalni gorski vodniki so mu pomagali, da se je povzpel na številne izmed še neosvojenih vrhov Julijcev ter da je že osvojene vrhove dosegal po novih smereh. Zato je znan tudi kot odkritelj Julijskih Alp, posebej pa slovi po vzponih na Škrlatico in Montaž.
Zanimale so ga še literatura, botanika in glasba. Ena od ugank, ki jih je poskušal razrešiti, je bila skrivnostna rastlinska vrsta trentarski grintavec (Scabiosa trenta), ki jo je opisal Balthasar Hacquet, pozneje pa je Anton Kerner von Marilaun dokazal, da je primerek že znane vrste beli čopek ali bleda obloglavka (Cephalaria leucantha). Skupaj s prijateljem Albertom Boisom de Chesnejem je ustvaril alpski botanični vrt. Bil je med ustanovitelji dveh amaterskih glasbenih društev v Trstu, filharmoničnega in pevskega.
Bil je velik spodbujevalec prijateljstva med narodi, živečih na območju današnje Slovenije, Italije in Avstrije. Po njem so poimenovane gorske poti, Kugyjeva polica v Severni triglavski steni, Kugyjeva smer v Montažu in Kugyjeva učna pot v Nabrežini nad Trstom.
70 let že stoji spomenik Juliusu Kugyju.
