Vijol'čna kri združuje dobre ljudi (FOTO)
Nekatere tradicije čas ohranja bolje, ljudi pa dela boljše; mednje nedvomno sodi letošnja 12. krvodajalska akcija Vijol'čna kri za vse ljudi, ki poteka na stadionu Ljudski vrt. Iz odmevne prve akcije leta 2011 je bilo zasejano seme humanitarnega krvodajalstva, ki je vzklilo na mariborskem asfaltu. Dasiravno nogometni uspehi vseh klubov nihajo, vijol'čna družina (kot se radi poimenujejo privrženci najuspešnejšega nogometnega kluba v zgodovini Slovenije) vztraja. Gonilna sila akcije Vijol'čna kri za vse ljudi je Mojca Pepelnik (na spletu znana kot tudi kot MalaMo), strastna navijačica NK Maribor, pravi: »Mi skupaj eno smo, to pri nas dejansko drži. Prišli smo do točke, ko ljudje res skupaj stopimo.«
Življenje je več kot le nogomet
V ponedeljkovem jutru so se prvi krvodajalci na Ljudskem vrtu pojavili četrt ure čez sedmo zjutraj: »Ogromno vijoličnih majic je, ne vem, če kdaj toliko. No, zdaj so prišle vmes viole s svojimi črnimi,« nam je slikovito opisovala jutranje ter dopoldansko dogajanje. »Ves čas ljudje prihajajo, tudi kak nenaročen; ni pa gneče, tekoče je.« K temu nedvomno pripomore tudi naročanje, ki ga potencialni krvodajalci opravijo prek telefona. »Prej si imel prvo uro po sto ljudi, pa so čakali po eno uro ali tri: zdaj pa se lahko po 20 minutah odpeljejo,« pojasni Pepelnikova. Če bo kdo danes do 17. ure še želel darovati kri, se bo najprej moral naročiti na eno izmed telefonskih številk: 041 479 242 ali 041 320 796. Letošnje unikatno darilo za darovalce je nova vijolična majica.
Že včeraj dopoldne se je odzvalo prvih 150 darovalcev, 143 jih je dejansko dalo kri; med slednjimi je bil tudi legendarni kapetan vijoličastih Marcos Tavares, ki je akcijo obiskal s trenerjem Damirjem Krznarjem ter mladim igralcem Janom Repasom. »Zato smo na svetu, da pomagamo sočloveku, to je najlepši občutek. Še posebno pa sem ponosen, da lahko pomagam v svojem drugem domu, Ljudskem vrtu,« je akcijo pohvalil Tavares, pa tudi darovalce. »Tradicija se nadaljuje, lepo je videti, da akcija gre naprej in da ljudje vidijo, da je življenje več kot le nogomet.« Pepelnikova pa je jedrnato povzela nastop nogometašev: »Tavares je nastavil roko, drugi so morali trenirati.«
Stokratnik
Med dobrimi ljudmi je izstopal krvodajalec stokratnik Žarko Černjavič, ki je dejal, da je jubilejno krvodajalstvo »nekaj posebnega, tukaj na najlepšem stadionu,« sicer pa je svoje vijolično krvodajalstvo razširil tudi na potomce: »Hčerka je dala štirikrat, sin pa dvakrat. To se prenaša iz roda v rod: tak' kot sem jih peljal, ko so imeli šest let, prvič na tekmo, sedaj grejo na kri. Tradicija mora bit'.« Tokrat je dobil tudi fotografiranje s Tavaresom in jubilejni dres, nasploh pa se vijolični podružijo na družinskem sektorju, kjer jim pripravijo okrepčilo.
»Ljudje pridejo, darujejo z veseljem in ponosom, si oblečejo to novo majico, grejo gor jest, pijejo kavico, se družijo, slikajo,« je jedrnato povzela dogajanje Pepelnikova. Slednjo je še posebno pohvalil predstavnik mariborskega Rdečega križa (RK) Metod Dolinšek, ki je opozoril na pomen vijoličnega krvodajalstva, ki ga skupaj ustvarjajo klub, RK ter Center za transfuzijsko medicino UKC Maribor. »Kri je ena od tistih snovi, ki je sodobna znanost ne zna narediti. Predstavlja nujno potrebno komponento, jeseni se potrebe po njej povečajo,« je opisal Dolinšek. Predstavnica centra dr. Biserka Dvoršič pa je povedala, da je bil ponedeljkov odziv dober, ter poetično povzela: »Vse barve mavrice so lepe, ampak danes vijolična še posebno sije.«
Mojca Pepelnik je tiste vrste mariborska navijačica, ki klub podpira v dobrem in slabem. Na njenem blogu Vijolični utrinki deli svoje življenje z NK Mariborom na pozitiven, spodbuden način. Tako deluje tudi v resničnem življenju: »Ljudje, če želijo, lahko marsikaj naredijo. Ampak ljudje preveč pričakujejo od nekih oblasti, jaz pa se s tem ne bi strinjala.« Z ducatom krvodajalskih dogodkov za seboj pa pravi: »Zelo sem hvaležna, da so ljudje to sprejeli za svoje. Ni fora v darilu in majici, je neka nova širina in prijatelji.« Ter pravi, da upa, da se bosta »enkrat dva tu zaljubila in imela otroka, zakaj pa ne bi še mi imeli našega otroka? Vedno je treba imeti neke sanje.«
Ljudje pridejo, darujejo z veseljem in ponosom, si oblečejo to novo majico, grejo gor jest, pijejo kavico, se družijo, slikajo.
