Vika Potočnik: Lahko doživi poraz, ne sme pa biti poražena

Velja za vedno nasmejano in polno energije. Je nekdanja političarka, bila je prva direktorica urada za žensko politiko in županja Ljubljane. Verjame v čas in ljudi, ki so in bodo sposobni razmišljati in spet uporabljati um in razum kot prevladujoči vodili.
Vika Potočnik je sedela med generali JLA, rekla ne v Beogradu, se zavzela za makedonske Vevčane, dokazovala, da Slovenija ni separatistična država. Trenutno vso svojo energijo namenja mladim in za mlade. Lucidnost in občutljivost za drugačnost, pripravljenost na dialog, ne biti tiho in spoštovanje vednosti je prinesla iz družine. Znanilka upanja, ki je premagala raka. Razveseljujejo jo izjemna duhovitost in ustvarjalnost otrok ter izvirnost idej. Njeno vodilo? »Ni samo eno, vsak dan ima zame svoj namen in pomen, zagotovo pa vem, da strah ubija ustvarjalnost, je gojišče predsodkov in manipulacije z ljudmi. Lahko doživim veliko porazov, a ne smem biti poražena.« Velja za trdoživo, komunikativno, vedno nasmejano in energično. Bila je univerzitetna in mladinska funkcionarka, nekdanja poslanka v zvezni jugoslovanski skupščini, poslanka v slovenski skupščini, ljubljanska županja, zdaj je dolgoletna direktorica Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih v Ljubljani.

Zakaj ste rekli ne kandidaturi za predsednico države pred poldrugim letom, h kateri so vas nagovarjale številne znane osebnosti?
To bi bil res lep izziv zame, a prišel je ob času, ki nekako ni bil primeren. Primeren v smislu, da se pač ne moreš odločiti z danes na jutri, ampak je potrebnih nekaj več priprav, premislekov, in ena bistvenih zadev je, da je časa premalo. Naj se sliši kakor koli, ampak jaz sem navajena zmagovati.

Pa to najbrž le ni bil edini razlog?
Ne, tudi zdravje je bil pomemben element. Preživela sem raka in moje telo, vsaj tako sem ocenila, še ni bilo pripravljeno na take izzive. Položaj, za katerega naj bi se potegovala, zahteva veliko več, kot je bilo v tistem trenutku sposobno moje telo, ki najverjetneje še ne bi vzdržalo takšnih naporov, kot bi jih zahtevalo predsednikovanje.

Vrniva se v preteklost. Domnevno ste lulali pri spomeniku Edvarda Kardelja sredi Ljubljane in končali v zaporu.
Uf, hahaha. To je bilo v obdobju panka, politične razmere so bile še kar napete. In kot se spomnite tudi vi, so vsi mediji takrat pank označevali za fašistično gibanje. Štafeta je že visela v zraku, sistemu se je iztekal čas. Takrat sem predsedovala študentski univerzitetni konferenci, in smo se odločili, da bomo na Trgu republike pred stavbo parlamenta v okviru projekta 11. šola ves teden organizirali koncerte in predstavitve študentskih dejavnosti: od folklore Franceta Marolta do nastopov študentov z akademij, vmes pa tudi pank in rock zasedbe. Prireditev so nam prepovedali in zahtevali, da jo preselimo v Tivoli. Zbrali smo se, oblasti pa so to razumele kot protest. Nad nas so poslali milico, opremljeno za najhujše intervencije.

Milica v popolni opremi, torej?
Tako je. In nekaj kolegov, med njimi sta bila Esad Babačić in že pokojni Brane Bitenc, so potegnili iz skupine in postopki so se začeli.


Takrat ste bili šefica mladine …
Drži, in ker sem bila predsednica mladine, sem šla za njimi. Končalo se je na Povšetovi. Ena od mojih življenjskih epizod pač. Huje je bilo, ker so me obtožili, češ da sem opravljala malo potrebo pri Kardeljevem spomeniku. Mestna konferenca ZK mi je pozneje očitala, da sem organizirala štrajk, klicali so me na zaslišanja na SZDL, CK in ne vem kam še vse. Pošteno izčrpana sem že bila od vsega. No, zadevo je uredil takratni rektor ljubljanske univerze, prof. Ivo Fabinc, za kar mu bom večno hvaležna. Ko me je poklical v rektorat, sem mislila, da bo sledilo še eno privijanje, pa me je vprašal le, kaj se je v resnici dogajalo. Ko sem mu prisegla, da govorim po pravici, je dvignil telefon, poklical Jožeta Smoleta in rekel: »Ob sebi imam kolegico študentko Viko Potočnik. Nikoli in nikdar več si ne dovolite, da bi študenta ljubljanske univerze odpeljali brez moje vednosti in brez mojega mnenja.« Nisem mogla verjeti! Takratno vodstvo univerze še danes spoštujem, cenim in se mu zahvaljujem, saj sem dobila krila in pomembno sporočilo, da me pri uresničevanju idej nihče več ne more ustaviti.

Grozno, in postali ste predsednica socialistične mladine v Ljubljani?
Drži!

Sledila je beograjska avantura, vaša beograjska zgodba.
Po vsem, kar se je zgodilo, je politika rekla, naj gre pač v Beograd. In sem šla! So se me hoteli rešiti ali kar koli že. Že na prvi seji sem glasovala proti Branku Mikuliću, ki je bil izvoljen za predsednika izvršnega sveta SFRJ, no, pravzaprav sem bila vzdržana, in vse skupaj se je začelo. Do takrat se kaj takega v Beogradu še ni zgodilo. Nemira v dvorani ni manjkalo.

In rodila se je politična zvezda …
Mah, ne … počela sem tisto, kar se mi je zdelo prav in v kar sem verjela. Dan po omenjenem glasovanju sem zastavila več vprašanj o jedrski katastrofi v Černobilu in vnovič povzročila nekaj nemira.

Kaj pa generali in admirali?
No, ker sem pristala v zveznem odboru za obrambo, sem na sejah sedela med samimi uniformiranci. In kaj hujšega – že na prvi seji sem predlagala civilno služenje vojaškega roka, ugovor vesti, večjo transparentnost ...

Se vam zdi, da sploh poznamo tisto obdobje? Obdobje, v katerem je Slovenija v očeh bratov Hrvatov, Srbov, Bosancev veljala za »najbolj separatistično državo na svetu«?
Premalo!

Povedali ste mi, da ste opravili nekakšno anketo o tem, ali mladi sploh vedo, zakaj je Slovenija zapustila Jugoslavijo …
Drži. Malce me je presenetilo, ko sem na podlagi nekaj deset odgovorov, saj pravim, na hitro sem spraševala mlade, izvedela, da pravzaprav sploh ne vedo, za kaj gre. Za kaj je takrat šlo. Nekaj so slišali, nekaj malega površno vedo. Res sem prepričana, da bi se morali tistega časa lotiti malo bolj analitično.

Zdaj pa v Ljubljano. Veljali ste za županjo z jajci; vzpenjača, nogometni stadion v Stožicah in še kak projekt je bil tudi del vašega dela. Zasluge za številne projekte so si pozneje pripisovali drugi ...
Neresno bi bilo, če bi trdila, da je bilo obdobje, ko sem bila ljubljanska županja, eno najbolj uspešnih v novodobni zgodovini mesta, je pa bilo zanesljivo obdobje doslednega zastavljanja strokovno utemeljenih razvojnih načel našega mesta. Glede vašega podtona v vprašanju pa se lahko zgolj – nasmehnem.

Je sploh mogoče primerjati županovanje takrat in danes?
Ne! Nikakor. Nam je pa takrat uspelo marsikaj! Tudi nakup zemljišča za stadion v Stožicah. Med drugim.

Polen, ki so vam jih metali pod noge zaradi vzpenjače na grad, pa tudi ni bilo malo.
Saj pravim, danes se lahko zgolj nasmehnem.

Od doma ste se odselili že pri dobrih štirinajstih in se do 27. leta selili kar osemnajstkrat. Kako danes vidite položaj mladih?
Živim z mladimi. Tu v Pionirskem domu še posebno. Glede razmer za mlade danes? Veliko, veliko težje so, kot so bile takrat, ko smo bili mi mladi. Potrgane so vse socialne mreže, v okviru katerih bi mladi lahko oblikovali svoje zahteve. Področje dela ni več tako, kot je bilo, ko je bilo mogoče dobiti delo za trideset ali štirideset let … Prišel je pač čas projektov, projektni čas.

Stanovanja?
Hja; Dunaj je v zadnjih letih zgradil deset tisoč stanovanj, pri nas jih je bilo zgrajenih nekaj sto. Kaj pa vem, zakaj. Bržkone zgolj zaradi tega, da smo ugodili lobijem, ki držijo ceno stanovanj? Res je nepojmljivo, da ne zmoremo zgraditi veliko več stanovanj!

Ste zamerljivka?
Ne, nisem! Zdaj nekatere ljudi že puščam za seboj. Ne morem več. Predolgo bi me ustavljali, pri njih gresta vsa moja volja in energija v prazno. Ne potrebujem jih, čeprav vem, da so me takrat zelo potrebovali in bi me danes, kot pravim, ustavljali. In tega si res ne želim. Morda na njihovo žalost, vendar na mojo srečo.

Pred približno šestimi leti ste zboleli. Kaj se je takrat dogajalo?
Bil je avgustovski dan, ko sem začutila, da je nekaj narobe z mojim telesom. Pokazalo se je, da je v njem zelo jezen rak. To je bil čas, ko je bila hči v tujini, vrstile so se ovadbe iz časa mojega županovanja pa zasliševanja na sodišču. In čas, ko so nekateri moji kolegi v zvezi s tem nenadoma dobili demenco, me očrnili, da sem alkoholičarka ali celo, da sem – neprištevna. No, pa sem si rekla, naj gre vse skupaj lepo nekam, in smo šli naprej! In zdaj sem tukaj. V Pionirskem domu.

Je sodelovanje v aktivni politiki res pozabljeno?
Mah, ne vem. Zdajšnja politika je tako samozadostna in samovšečna, da ne potrebuje ljudi z izkušnjami.

Kaj pa če pride prava ponudba?
Najprej mora priti.