Vilfan bi ustanovil športno stranko!

Šport nas je v koronačasih leta 2020 držal pokonci. Dajal upanje, nizali so se uspehi, kolajne in rekordi. Jokali smo s Primožem Rogličem, skakali v zrak z Luko Dončićem, Goranom Dragićem in Tadejem Pogačarjem. Hkrati pa gledali, kako šport hira. Mladi že tri mesece ne trenirajo, športni klubi ugašajo, sistemske rešitve ni na vidiku. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nameni en odstotek letnega proračuna za šport, čez palec povedano dobra dva milijona. Ko so pred desetletjem vzeli ministrstvo, so ti skočili na noge in si priborili ministrstvo nazaj. Šport pa nič.

Redki so, ki si upajo kaj povedati, predvsem pa tudi kaj predlagati. Eden teh je zagotovo Peter Vilfan, tudi politik, predvsem pa športnik, nekdanji svetovni košarkarski prvak, trener, vodja košarkarske šole. S svojim nedavnim zapisom na facebooku je dal misliti.

»Na naslednjih volitvah mora športna sfera, če želi dejansko vplivati na politične odločitve (predvsem tiste, ki se tičejo športa), ubrati drugačno pot. Nastopiti mora s svojo stranko! Z zgodovino se ne bi obremenjevala, vse njene pridobitve bi spoštovala in je ne bi po svoje tolmačila, prirejala ali celo spreminjala. Ob ekološki ozaveščenosti, varovanju človekovih pravic in svoboščin, zaščiti najranljivejših skupin ter ohranjanju vseh pridobljenih pravic državljank in državljanov bi bil strankin glavni in obvezujoči cilj ustanovitev samostojnega Ministrstva za šport Republike Slovenije. To bi skrbelo za celoten slovenski šport. Za dosego tega cilja bi stranka potrebovala močno poslansko skupino (vsaj 10 poslancev), ki je nobena koalicija ne bi mogla ignorirati. Glede na potencial volivcev, ki bi jih nagovarjala, je to vsekakor izvedljivo. Morda še kaj več! Kaj pa ime? To je še najlažje, saj je možnosti ogromno. Lahko je Športna stranka Slovenije, Stranka športnikov Slovenije, Slovenska športna stranka ali Stranka ljubiteljev športa Slovenije. Seveda se lahko doda še pridevnik demokratična, ki ga ima v svojem imenu kar nekaj aktualnih strank,« je med drugim zapisal Vilfan.
 

Podpora in dvomi

»Petrovo idejo podpiram. Predvsem pa je Peter z vsemi izkušnjami in znanjem pristojen, da o tem govori. Prepričan sem, da bi to podprl tudi Luka Dončić, borili bi se za šport, ne pa se ozirali na leve in desne,« je jasen Marinko Galič, nekdanji nogometni reprezentant, ki je po koncu kariere ostal v nogometnih vodah. V Mariboru vodi nogometni športni center, ki ga je korona zaprla. »Če bo ustanovil stranko, to podpiramo. Vidimo, da je šport zadnja skrb trenutne oblasti. Pa saj je vedno tako,« opozarja Galič. Spomni, da se politika rada slika poleg junakov ob uspehih. »Potem pa hitro pozabi na obljube. Bežigrajski stadion se še danes podira, pa kdaj so nam obljubljali, da ga bodo renovirali. Pa nič od tega,« je jasen Gala. »Moj sin trenira nogomet. Vsi ti fantje, ki so danes tako imenovani izhodni letniki, ki bi se morali izkazati v tej sezoni, so ostali prikrajšani,« še opozori Galič, ki pravi, da je po prvem lockdownu padlo zanimanje za šport pri mladih.


»Ne vem, ali gresta šport in politika skupaj. Bolj se mi zdi logično, predvsem pa dobrodošlo, da bi šport končno dobil svoj urad ali pa kar ministrstvo,« je glede Vilfanove pobude previdnejši nekdanji rokometni as, danes samostojni podjetnik in komentator Roman Pungartnik.
»Stranka ne more biti rešitev za šport. Slovenski šport je nekaj takega, kot je Planica za slovenstvo. Rešitev je morda ministrstvo za šport, ki dobi vsaj trikrat večja sredstva, kot jih ima šport trenutno, ter jih neodvisno od političnih vrtičkov razdeljuje po vnaprej znanih principih z možnostjo sprotnega reševanja novih primerov,« pa o Vilfanovi ideji meni Matej Avanzo, nekdanji športni direktor Košarkarske zveze Slovenije, danes pa solastnik podjetja Spontanzo.


Tudi Tomo Levovnik, dolgoletni športni delavec, je prepričan, da »šport take solo akcije ne potrebuje, morda bi bila celo škodljiva«. V razmerah, ko športa tako rekoč ni, pogreša pobude in dejavnost ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter akademske sfere. »Smola za šport v tej krizi je še večja, ker niso sposobni dajati pravih napotkov, usmeritev civilni volunterski sferi. Enkrat na 14 dni bi lahko vsak razred otrok imel športno vzgojo. Če lahko dovolimo svetovno prvenstvo v poletih v Planici, obiskovanje cerkva in tekme profesionalnega športa, zakaj ne dovolimo otrokom,« se sprašuje Levovnik.

»Napočil je čas, da bi vsi ti profesionalci, ki hodijo v službo, na vseh teh regionalnih in občinskih športnih zvezah ter na fakulteti za šport naredili nekaj za ta šport. Kot bi jekel nekdanji smučarski skakalec Janez Polda, da storijo nekaj za nacion, za narod.«