RAZSTAVA
Vino je najboljše v majoliki
V Narodnem muzeju Slovenije je od petka na ogled razstava Slovenska majolika. Uporabljali so jo v palačah, jedilnicah, spalnicah, lekarnah, gostilnah.
Odpri galerijo
Od majhnih do velikih
Majolika ima v slovenski tradiciji poseben status. Postala je tako rekoč mitološki predmet, tesno povezan s samobitnostjo slovenskega naroda, kot simbol dobre in vesele družbe pa jo opevajo tudi ljudske pesmi. Razstava Slovenska majolika v Narodnem muzeju Slovenije (NMS) to predstavlja v dveh pogledih: kot keramično tehniko in kot obliko posebne posode, namenjene pitju vina. Na ogled je kar 188 predmetov iz NMS in Medobčinskega muzeja Kamnik. Razstava na Metelkovi bo na ogled do 31. oktobra, od novembra pa si jo bo mogoče ogledati v Medobčinskem muzeju Kamnik.
Posebna oblika ročke za vino je ime dobila po keramični tehniki majolika, ta pa je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode.
Mag. Barbara Ravnik, v. d. direktorice NMS, pravi, da je majolika brez dvoma simbol veselega druženja, dobre volje in iskrenih želja: »S podobo in besedo so opominjale na kraje in dogodke; od majcenih, komaj dovolj velikih, da si vanjo potisnil marjetico s sprehoda, do pravih velikank, prevelikih, da bi lahko stale ob drugih na polici. To poslanstvo majolika opravlja tudi z našo razstavo, saj nas povezuje na čisto svoj način.«
Kot oblika posode – ročka za vino s kroglastim trupom in trilistnim ustjem – je pri nas postala še posebno priljubljena v 19. in 20. stoletju. Najbolj znane so tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od začetka petdesetih let 20. stoletja do konca svojega obstoja leta 2008. Opremljene so z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje. »Z vidika ohranjanja in prezentacije premične kulturne dediščine ima kamniška majolika dvojen pomen: po eni strani je del obrtno-industrijske kulturne dediščine kamniškega območja, po drugi pa del nematerialne kulturne dediščine – znanja, vedenja, spretnosti izdelave in poslikave majolike,« poudarja Zora Torkar, direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik.
Vendar pa ročk za vino – majolik niso izdelovali le v tovarni Svit Kamnik; bile so tudi del programa Keramične tovarne bratov Schütz v Libojah pri Celju, mnoge nove motive in vzorce pa so tej tradicionalni obliki dodali v Tovarni fine keramike Dekor v Ljubljani.
Poznamo več zvrsti keramike, ki so se razvile skozi zgodovino. Med njimi je najprestižnejši porcelan, ki so ga najprej izdelovali na Kitajskem. Drugod, najprej v osrednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, so ga želeli posnemati, vendar niso imeli na voljo primernih surovin. Uspelo jim je narediti posebno glazuro, ki je zaradi dodanega kositra postala bleščeče bela in neprozorna. Tako je nastala imenitna površina za okraševanje, primerljiva s slikarskim platnom. Keramika z belo glazuro se je iz Azije in z Bližnjega vzhoda širila v severno Afriko, Španijo in prek otoka Majorka v Italijo. Tam je nastalo več pomembnih središč izdelovanja; med njimi izstopa zlasti mesto Faenza, ki je tovrstno keramiko razpošiljalo po vsej Evropi in dalo drugo ime isti tehniki: fajansa.
Tako majoliko kot pozneje fajanso so bogatejši sloji na ozemlju današnje Slovenije zelo cenili. Uporabljali so jo v palačah, jedilnicah, spalnicah, lekarnah, gostilnah in še marsikje. Zelo podobno ime nosi še ena tehnika izdelave keramike, namreč tako imenovana industrijska majolika. Vendar gre v tem primeru za drugačen material, za beloprsteno keramiko (torej ne majoliko ali fajanso), ki ni glazirana z belo kositrovo glazuro, ampak je poslikana z barvnimi glazurami živih, sijočih barv. Pri nas so jo izdelovali v keramični tovarni bratov Schütz v Libojah pri Celju.
Kmečko lončarstvo je na Slovenskem nastalo iz potreb lokalnega prebivalstva po raznovrstni lončeni posodi za gospodinjske in gospodarske namene. Kot dopolnilna dejavnost kmečkega prebivalstva se je razvilo v krajih, kjer so bila nahajališča ustrezne gline in kjer kmetijstvo ni zadostovalo za preživetje številnih družin. Izdelano posodje so lončarji prodajali na bližnjih in daljnih sejmih ter v svojih delavnicah in si tako zagotavljali dodatni zaslužek.
In kako poteka poslikava? »Slikarji slikajo naenkrat žgano keramiko, ki se imenuje biskvit,« odgovarjajo avtorji razstave. Slikajo s pigmenti, v vodi topnimi kovinskimi oksidi. Ti ostanejo na površini kot prah, ki se pozneje, pri drugem žganju z glazuro, poveže s podlago, izdelek pa tako postane bleščeč in neprepusten. Značilnost slikanja v kamniški delavnici je uporaba osnovnih barv za zaključevanje: rumena, rjava, kobaltno modra in črna. Na čelu majolike je običajno naslikan poljuben grb, obdan z okvirjem v rumeni in rjavi barvi, ki simbolizirata zlato. Značilno je tudi prekrivanje pigmentov, pri čemer je ključna debelina nanosa. Majolika je zaključena s stiliziranimi pavi ali z modrim baročnim ponavljajočim se vzorcem.
Posebna oblika ročke za vino je ime dobila po keramični tehniki majolika, ta pa je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode.
Mag. Barbara Ravnik, v. d. direktorice NMS, pravi, da je majolika brez dvoma simbol veselega druženja, dobre volje in iskrenih želja: »S podobo in besedo so opominjale na kraje in dogodke; od majcenih, komaj dovolj velikih, da si vanjo potisnil marjetico s sprehoda, do pravih velikank, prevelikih, da bi lahko stale ob drugih na polici. To poslanstvo majolika opravlja tudi z našo razstavo, saj nas povezuje na čisto svoj način.«
Slavica Cvetek krasi majoliko.
Kot oblika posode – ročka za vino s kroglastim trupom in trilistnim ustjem – je pri nas postala še posebno priljubljena v 19. in 20. stoletju. Najbolj znane so tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od začetka petdesetih let 20. stoletja do konca svojega obstoja leta 2008. Opremljene so z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje. »Z vidika ohranjanja in prezentacije premične kulturne dediščine ima kamniška majolika dvojen pomen: po eni strani je del obrtno-industrijske kulturne dediščine kamniškega območja, po drugi pa del nematerialne kulturne dediščine – znanja, vedenja, spretnosti izdelave in poslikave majolike,« poudarja Zora Torkar, direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik.
Vendar pa ročk za vino – majolik niso izdelovali le v tovarni Svit Kamnik; bile so tudi del programa Keramične tovarne bratov Schütz v Libojah pri Celju, mnoge nove motive in vzorce pa so tej tradicionalni obliki dodali v Tovarni fine keramike Dekor v Ljubljani.
Poznamo več zvrsti keramike, ki so se razvile skozi zgodovino. Med njimi je najprestižnejši porcelan, ki so ga najprej izdelovali na Kitajskem. Drugod, najprej v osrednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, so ga želeli posnemati, vendar niso imeli na voljo primernih surovin. Uspelo jim je narediti posebno glazuro, ki je zaradi dodanega kositra postala bleščeče bela in neprozorna. Tako je nastala imenitna površina za okraševanje, primerljiva s slikarskim platnom. Keramika z belo glazuro se je iz Azije in z Bližnjega vzhoda širila v severno Afriko, Španijo in prek otoka Majorka v Italijo. Tam je nastalo več pomembnih središč izdelovanja; med njimi izstopa zlasti mesto Faenza, ki je tovrstno keramiko razpošiljalo po vsej Evropi in dalo drugo ime isti tehniki: fajansa.
Tako majoliko kot pozneje fajanso so bogatejši sloji na ozemlju današnje Slovenije zelo cenili. Uporabljali so jo v palačah, jedilnicah, spalnicah, lekarnah, gostilnah in še marsikje. Zelo podobno ime nosi še ena tehnika izdelave keramike, namreč tako imenovana industrijska majolika. Vendar gre v tem primeru za drugačen material, za beloprsteno keramiko (torej ne majoliko ali fajanso), ki ni glazirana z belo kositrovo glazuro, ampak je poslikana z barvnimi glazurami živih, sijočih barv. Pri nas so jo izdelovali v keramični tovarni bratov Schütz v Libojah pri Celju.
Krožnik je poslikal slikar Miha Maleš.
Kmečko lončarstvo je na Slovenskem nastalo iz potreb lokalnega prebivalstva po raznovrstni lončeni posodi za gospodinjske in gospodarske namene. Kot dopolnilna dejavnost kmečkega prebivalstva se je razvilo v krajih, kjer so bila nahajališča ustrezne gline in kjer kmetijstvo ni zadostovalo za preživetje številnih družin. Izdelano posodje so lončarji prodajali na bližnjih in daljnih sejmih ter v svojih delavnicah in si tako zagotavljali dodatni zaslužek.
In kako poteka poslikava? »Slikarji slikajo naenkrat žgano keramiko, ki se imenuje biskvit,« odgovarjajo avtorji razstave. Slikajo s pigmenti, v vodi topnimi kovinskimi oksidi. Ti ostanejo na površini kot prah, ki se pozneje, pri drugem žganju z glazuro, poveže s podlago, izdelek pa tako postane bleščeč in neprepusten. Značilnost slikanja v kamniški delavnici je uporaba osnovnih barv za zaključevanje: rumena, rjava, kobaltno modra in črna. Na čelu majolike je običajno naslikan poljuben grb, obdan z okvirjem v rumeni in rjavi barvi, ki simbolizirata zlato. Značilno je tudi prekrivanje pigmentov, pri čemer je ključna debelina nanosa. Majolika je zaključena s stiliziranimi pavi ali z modrim baročnim ponavljajočim se vzorcem.
Slavica Cvetek krasi majoliko.
