Vino za svate morala kupiti na nakaznico
Zakonca Veronika in Franci Uršič te dni praznovala platinasto poroko.
Odpri galerijo
Slavja ob častitljivem jubileju zaradi epidemije koronavirusa ni bilo, sta se pa poveselila s svojimi najbližjimi.
Konec aprila je minilo okroglih 70 let, odkar sta si večno zvestobo obljubila Veronika Štirn in Frančišek Uršič. Čeprav sta otroštvo preživela v sosednjih vaseh, Verica je živela v Zgornjih Stranjah, Franci v Godiču, sta se poznala le na videz, njuna ljubezen pa je vzklila po drugi svetovni vojni na vaškem plesu.
Še dobro se spominjata tistega 29. aprila 1950, ko sta se odpravila na matični urad v Kamnik. Poročili so se štirje pari naenkrat, prisotne pa so bile samo priče. Ta pomembni korak v življenju zakoncev Uršič je v fotografski objektiv ujel fotograf Aparnik na Šutni, na poroko in domov pa ju je peljal taksi. V večjem številu so Francija in Verico pospremili k cerkveni poroki. Skupaj s pričami sta se kar peš odpravila v cerkev sv. Benedikta v Stranje, ki je bila po vojni obnovljena po Plečnikovih načrtih, poročno kosilo pa je bilo doma, v družbi sorodnikov in prijateljev. Oba se nasmehneta ob spominu, da sta vino za svate kupila na nakaznico, za okusno jedačo pa je poskrbela Verina mama.
Po končanem šolanju sta se oba zaposlila na Okraju Kamnik, poznejši Občini, in delala tam do upokojitve. Franci je bil tržni inšpektor, Verica pa je delala v računovodstvu. Seveda sta ob službi gradila tudi domače gnezdece, ob domači hiši v Zgornjih Stranjah sta postavila svoj dom. Postala sta oče in mati dvema hčerama, Mileni in Idi, obe sta se poročili in ustvarili družini. Dobila sta vnuka Jerneja in štiri vnukinje; Tadejo, Katjo, Tino in Aleksandro. Še kako sta se razveselila tudi pravnukov, imata tri pravnuke in štiri pravnukinje. Črt, Ela, Mirta, Mina, Metod, Maks in Olivia jima prinašata obilo veselja.
Tudi ko sta se upokojila, jima dela ni zmanjkalo. »Vedno je polno domačih opravil. Od varstva vnukov, očka je čebelaril, hodil v planine, udeleževal se je spominskih pohodov na Stol, Porezen, Kostavsko planino, Kamniško in Kokrško sedlo, prehodil je vse kamniške planine, bil je tudi na Triglavu.
Pozneje je bil njegov priljubljeni pohod na Kamniški vrh, kjer je bil do leta 2003 kar 1359-krat. Vsa družina je hodila tudi na spominska srečanja borcev prekomorskih brigad, kjer sta imela veliko prijateljev in znancev,« je del aktivnosti svojih staršev opisala njuna hčerka Milena Brajer in dodala, da je njen oče do svojega 93. leta vozil avto. Doma sta skrbela za vrt, okolico hiše in gospodinjstvo.
»Pred leti je mami vzela v roke harmoniko in obnovila pesmi, ki se jih je naučila v otroštvu. Ob kakšnem rojstnem dnevu nam zaigra pesmi iz mladosti. Mami je vedno skrbela za cvetoče lončnice na balkonu in na oknih,« nam je povedala Milena.
Uršičeva sta velika ljubitelja knjig, še vedno rešujeta križanke, zapisujeta razne dogodke, Franci je tudi vsak dan pisal dnevnik. To pravzaprav še vedno počne, le da so zapisi vedno krajši. »Rad pa pritisne na fotoaparat in nam podari fotografije za spomin,« je povedala njuna hčerka.
Tudi Verica še vedno rada v roke prime svinčnik, tako da domače in prijatelje ob praznikih vedno razveseli z voščilnico. Rada se smuka tudi v kuhinji, pa ne kuha le za moža, temveč z dobrotami rada razvaja tudi druge domače. Čas si zakonca krajšata še z gledanjem televizije, sta pa tudi dolgoletna naročnika Slovenskih novic, ljuba jima je priloga Ona, naročena sta še na več drugih časopisov. Vsa leta, kar sta v pokoju, sta člana Društva upokojencev Kamnik. Zadnja leta so postala naporna zaradi bolezni in starosti, vendar se Uršičeva trudita, da vse v hiši postorita sama, če je treba, pa na pomoč priskočijo domači.
Njuno življenje je stkalo nič koliko zgodb, tudi težkih, a menita, da sta tako lepa leta dočakala prav zato, ker sta bila vse življenje skromna, delavna in poštena. Te vrednote sta prenašala tudi na svoje potomce. In rada poudarita, da je največja vrednota mir, saj je njuno življenje še kako zaznamovala druga svetovna vojna.
Verica je večino vojne preživela v delovnem taborišču Altteting v Nemčiji, v vojni je, tako kot Franci, izgubila očeta. Franci je bil sprva mobiliziran v nemško vojsko, v Normandiji pa je prebegnil k zaveznikom. Po vojni je morala njegova mama sama skrbeti za osem otrok. Že v otroštvu in mladosti sta se torej naučila skromnosti, se pa iskreno veselita uspehov svojih dragih, sosedov in prijateljev.
Poročila sta se 29. aprila 1950.
Še dobro se spominjata tistega 29. aprila 1950, ko sta se odpravila na matični urad v Kamnik. Poročili so se štirje pari naenkrat, prisotne pa so bile samo priče. Ta pomembni korak v življenju zakoncev Uršič je v fotografski objektiv ujel fotograf Aparnik na Šutni, na poroko in domov pa ju je peljal taksi. V večjem številu so Francija in Verico pospremili k cerkveni poroki. Skupaj s pričami sta se kar peš odpravila v cerkev sv. Benedikta v Stranje, ki je bila po vojni obnovljena po Plečnikovih načrtih, poročno kosilo pa je bilo doma, v družbi sorodnikov in prijateljev. Oba se nasmehneta ob spominu, da sta vino za svate kupila na nakaznico, za okusno jedačo pa je poskrbela Verina mama.
Takšna sta bila, ko sta praznovala zlato poroko.
Po končanem šolanju sta se oba zaposlila na Okraju Kamnik, poznejši Občini, in delala tam do upokojitve. Franci je bil tržni inšpektor, Verica pa je delala v računovodstvu. Seveda sta ob službi gradila tudi domače gnezdece, ob domači hiši v Zgornjih Stranjah sta postavila svoj dom. Postala sta oče in mati dvema hčerama, Mileni in Idi, obe sta se poročili in ustvarili družini. Dobila sta vnuka Jerneja in štiri vnukinje; Tadejo, Katjo, Tino in Aleksandro. Še kako sta se razveselila tudi pravnukov, imata tri pravnuke in štiri pravnukinje. Črt, Ela, Mirta, Mina, Metod, Maks in Olivia jima prinašata obilo veselja.
Ljubitelj gora
Tudi ko sta se upokojila, jima dela ni zmanjkalo. »Vedno je polno domačih opravil. Od varstva vnukov, očka je čebelaril, hodil v planine, udeleževal se je spominskih pohodov na Stol, Porezen, Kostavsko planino, Kamniško in Kokrško sedlo, prehodil je vse kamniške planine, bil je tudi na Triglavu.
Mami je vedno skrbela za cvetoče lončnice na balkonu in na oknih. Očka je čebelaril, hodil v planine.
Pozneje je bil njegov priljubljeni pohod na Kamniški vrh, kjer je bil do leta 2003 kar 1359-krat. Vsa družina je hodila tudi na spominska srečanja borcev prekomorskih brigad, kjer sta imela veliko prijateljev in znancev,« je del aktivnosti svojih staršev opisala njuna hčerka Milena Brajer in dodala, da je njen oče do svojega 93. leta vozil avto. Doma sta skrbela za vrt, okolico hiše in gospodinjstvo.
»Pred leti je mami vzela v roke harmoniko in obnovila pesmi, ki se jih je naučila v otroštvu. Ob kakšnem rojstnem dnevu nam zaigra pesmi iz mladosti. Mami je vedno skrbela za cvetoče lončnice na balkonu in na oknih,« nam je povedala Milena.
Rada prebirata Slovenske novice
Uršičeva sta velika ljubitelja knjig, še vedno rešujeta križanke, zapisujeta razne dogodke, Franci je tudi vsak dan pisal dnevnik. To pravzaprav še vedno počne, le da so zapisi vedno krajši. »Rad pa pritisne na fotoaparat in nam podari fotografije za spomin,« je povedala njuna hčerka.
70 let sta poročena Veronika in Franci Uršič.
Tudi Verica še vedno rada v roke prime svinčnik, tako da domače in prijatelje ob praznikih vedno razveseli z voščilnico. Rada se smuka tudi v kuhinji, pa ne kuha le za moža, temveč z dobrotami rada razvaja tudi druge domače. Čas si zakonca krajšata še z gledanjem televizije, sta pa tudi dolgoletna naročnika Slovenskih novic, ljuba jima je priloga Ona, naročena sta še na več drugih časopisov. Vsa leta, kar sta v pokoju, sta člana Društva upokojencev Kamnik. Zadnja leta so postala naporna zaradi bolezni in starosti, vendar se Uršičeva trudita, da vse v hiši postorita sama, če je treba, pa na pomoč priskočijo domači.
Njuno življenje je stkalo nič koliko zgodb, tudi težkih, a menita, da sta tako lepa leta dočakala prav zato, ker sta bila vse življenje skromna, delavna in poštena. Te vrednote sta prenašala tudi na svoje potomce. In rada poudarita, da je največja vrednota mir, saj je njuno življenje še kako zaznamovala druga svetovna vojna.
Tistega dne, bil je 29. april 1950, so se hkrati poročili štirje pari, prisotne pa so bile le priče.
Verica je večino vojne preživela v delovnem taborišču Altteting v Nemčiji, v vojni je, tako kot Franci, izgubila očeta. Franci je bil sprva mobiliziran v nemško vojsko, v Normandiji pa je prebegnil k zaveznikom. Po vojni je morala njegova mama sama skrbeti za osem otrok. Že v otroštvu in mladosti sta se torej naučila skromnosti, se pa iskreno veselita uspehov svojih dragih, sosedov in prijateljev.
