Vinograde uničuje sto domačih prašičev

»Lani je bilo dovolj sadja, tudi v gozdu so našli dovoli hrane, letos pa ni jabolk, spravili so se na vinograde in vrtove, vse je razrito,« na težave s tropom stotih ali celo več prašičev opozarja Drago Retelj iz občine Mirna Peč. Živali so okupirale vinograde in travnike na 20, morda celo 30 hektarjih. Sprva so se potikale od Poljan do Čemž, zdaj jih videvajo že v Šentjuriju. Gre za domače prašiče, saj je divjih na tem koncu Dolenjske le malo.

Rijejo med trsi. Foto: Drago Perko

Naša sogovornika, Dragu se pridruži tudi Zvonko Lah, občinski svetnik v Mirni Peči, pravita, da se je začelo, ko je domačinu Jožetu Grivcu pred dvema letoma pogorel hlev. Živali, predvsem prašiči, so šle po svoje, med sabo so se poparili, menijo, da vendarle tudi s kakšnim divjim, in nastal je trop, ki domačinom povzroča skrbi in jih jezi. »Malce prej jih je bilo pet tule, tudi na vrtu. Sosedu so pojedli grozdje, meni pa solato. Kje jo bom zdaj dobil? Moja solata bo letos iz trgovine,« pripomni Drago, ko hodimo po vinski gorici, sledovi prašičje druščine pa so na vsakem koraku. »Tule imajo uhojeno pot, vse je razrito.«

Čakajo odločitev tožilstva

»O svojih težavah smo obvestili občino Mirna Peč, ta je naredila, kar je lahko, na vse je postal pozoren občinski redar. S problematiko sta seznanjena policija in veterinarski inšpektor,« nadaljuje Retelj, Lah pa mu pritrdi. Izvemo, da so pristojne službe staknile glave, a premaknilo se ni nič. Veterinarski inšpektor pravi, da bi lahko ukrepal, če bi bili prašiči podhranjeni. »Pa niso, saj dobro in veliko jedo,« povesta sogovornika. »Lovci nimajo pooblastil, da bi jih kar postrelili, saj niso divje živali. Lastnik pa ni v stanju jih poloviti,« nadaljuje Drago.

»Zdaj je zadeva na tožilstvu, a vprašanje, kako se bo zaključilo. Kot smo slišali, Jože pravi, da je le nekaj prašičev njegovih, večina pa ne. Trdi tudi, da so njegovi doma. Zanimivo bo videti, kako bo reagiralo tožilstvo. Če se ugotovi, da prašiči niso Jožetovi, so last države in bo ta primorana ukrepati, mi ne moremo,« pravi Lah.

Bojijo se volkov

»V teh dneh imajo prašiči še nekaj hrane, toda bliža se zima in kaj pa potem? Drug za drugim se bodo zatekli do posameznih zidanic, tam trpeli in poginili od lakote. Zato opozarjamo že zdaj na to problematiko,« nadaljuje Lah. »Bojimo se, da se bodo na onemogle prašiče pozimi spravili volkovi. Za zdaj jih tu ni, a najbrž jih bodo kmalu zavohali. Naprej bodo na vrsti prašiči, potem pa govedo, ki se nam pase tu,« pove Lah.

Odpeljali smo se do 78-letnega Jožeta Grivca, pred dvema letoma mu je pogorel hlev, potem mu je umrla žena. »Po požaru sem zbolel, prašiči so šli po svoje in se med sabo pojagali. A več kot 13 ni mojih. Zdaj prihaja zima, vsi se bodo vrnili domov, ker bodo lačni. Sicer pa moj pes Tarzan takoj prepozna našega prašiča. Samo povoha in ve, da je naš. Tistega, ki ni naš, odžene od hiše,« pove svojo plat zgodbe in doda, da se do zdaj iz sosednjih vasi ni še nihče pritoževal nad početjem prašičev.

»Sem pa slišal, da naj bi eno od prasic eden ustrelil. Če je to naredil, naj jo še pospravi,« odvrne Jože, ki mu pešajo moči. Danes premore le še kobilo, brejo kravo in telico. »Ne zmorem več,« prizna, a v isti sapi doda, da za 13 prašičev prostor doma je.