CITRE
Violinske citre dobil od vaškega tihotapca
Jože Zajc je redek instrument zapustil vnukinji Veroniki. Pred šestdesetimi leti so stale toliko kot dobri čevlji.
Odpri galerijo
DOBREPOLJE – Dobrepolje je morda nekoliko odmaknjeno, zato se je tam ohranilo marsikaj zanimivega. Tudi violinske citre, na katere je do smrti jeseni 2002 igral Jože Zajc iz Vidma. Na ljudsko glasbilo že 17 let igra njegova vnukinja Veronika.
Citre je pred 60 leti z Velikih Blok prinesel neki vaški tihotapec, ki se je predstavljal za čevljarja, instrument pa je dobil za svoje storitve. »Ostal je brez cekinov, mami je potožil, da je suh kot cerkvena miš. Da bi splaval, je bil pripravljen v denar pretopiti tudi to glasbilo, ki ga na poti iz Notranjske do sem nihče ni hotel niti pogledati, kaj šele da bi zanj odprl mošnjiček,« je Jože leta 2000, po prireditvi za materinski dan kot velikokrat dotlej znancem natančno razlagal kupčijo, ki jo je za njegov rojstni dan sklenila mama. Za citre si je nekje sposodila 110 kraljevih dinarjev. Toliko so takrat stali dobri čevlji.
Preden je rojak orjaškega Martina Krpana odnesel kopita, je nadarjenemu Jožetu pokazal osnove igranja, da je kratkohlačnik žarel od radosti. Imel je občutek, da ga nese, čeprav ne vedoč, kam. Vaški pobje so mu zavidali, on pa se nikoli ni preveč hvalil, vedno je bil skromen, čeprav se je zavedal, da ima redko glasbilo, in ga je skrbno varoval.
»Z veseljem igram tudi zdaj, v jeseni življenja,« je dejal. Ob vaškemu prazniku na Vidmu so ga občudovali tudi vrtčevski otroci, pred katerimi je najraje brenkal in tudi pel.
Violinske citre so redkost, na njih se igra z lokom, imajo devet strun v dveh skalah in še tri oktave za spremljavo. Jože, ki je glasbeno nadarjen, se je nanje naučil igrati, ko mu je bilo osem let, in to kar sam. Kmalu je znal inštrument tudi uglaševati.
Igral je brez not, čeprav jih je poznal, saj je bil 45 let cerkveni pevec. Napisal oziroma uglasbil je več kot 200 ljudskih pesmi iz bližnjih krajev. V časih, ko je bil radijski aparat redkost, o televiziji pa se ni vedelo nič, je godel svatom, nastopal po vaseh in veselicah, vaške fante in dekleta je zabaval v njihovi hiši, ker so radi plesali. Poznali so ga tudi onkraj Kolpe, saj je imel približno 80 koncertov v rajnki Jugoslaviji, nastopil je tudi v Avstriji in na Nizozemskem.
Za njegov inštrument, kot je potožil, sinovi niso kazali interesa, se pa je z glasbilom med vsemi otroki radovedno spogledovala vnukinja Veronika, in njo je izbral za naslednico. »Vztrajna bodi, igranja nanje se ne da naučiti v enem dnevu,« jo je spodbujal dedek. Ker so bile citre načete, jih je vzel v roke mojster. Ugotovil je, da so stare več kot sto let. Spodnji del je iz smrekovega lesa, notranji so iz hruške, zgornji pa je iz neznanega lesa, verjetno afriškega hrasta.
»Osemletna deklica sem bila, ko je ate dejal, da bova skupaj zaigrala ob materinskem dnevu v osnovni šoli na Vidmu, zato je bilo treba precej vaditi. Bil je strog, a natančen in potrpežljiv učitelj, zahteval je, da vselej igram dobro, po ritmu. Slednjega sem ujela, saj mi je pri tem pomagalo znanje igranja na violino, ki sem se jo začela učiti hkrati s citrami,« se spominja Veronika. Ate, tako je ljubkovalna klicala dedka, je bil citrar 70 let. Grča med glasbeniki daleč naokrog je imel vse pesmi zapisane v zvezkih, v katerih vnukinja spomin nanj in oporo, ki ji jo je dajal, ohranja tudi z ilustracijami. Zelo dobro je namreč tudi risal.
»Zelo sem bila vztrajna in na koncu mi je uspelo. Ate je bil moj mentor, pedagog in zaslužen je, da je vsa družina glasbeno nadarjena. Oče in sestra ter jaz pojemo v cerkvenem pevskem zboru, brata pa sta pritrkovalca zvonov,« pripoveduje Veronika, sicer profesorica angleščine na osnovni šoli v Šmarju - Sapu.
Medtem ko violinske citre položi na mizo, razlaga, da se z desno roko igra melodijo z lokom, z levico pa na kitarske strune. Sestavljene so torej iz violinskega in kitarskega dela. Pri igranju se uporablja tudi violinski lok, zato se te citre popolnoma razlikujejo od koncertnih. Poleg šolskih obvez je Veronika zelo predana inštrumentu, z njim ustvarja in raste. Glasba je del njenega življenja, ki ga tlakujejo tudi številni nastopi. Na samostojna koncerta v domači občini, ki se ji je za ustvarjalnost zahvalila s priznanjem, ter vabila od vsepovsod je nadvse ponosna.
Pa tudi na gostovanje v Kanadi, kjer je z ljudskimi pevci iz Tepanj godla Slovencem, ki živijo tam. Je tudi članica Citrarskega društva Slovenije. Leta 2008 si je priigrala naziv prešmentane citrarke, to je nagrada, ki jo citrar prejme le enkrat v življenju. Posnela je več pesmi za zgoščenko Sozvočja Slovenije. Svoje znanje ohranja tudi z igranjem na violino: »Dedi tam nekje zgoraj je name neizmerno ponosen. Jaz pa nanj.«
Citre je pred 60 leti z Velikih Blok prinesel neki vaški tihotapec, ki se je predstavljal za čevljarja, instrument pa je dobil za svoje storitve. »Ostal je brez cekinov, mami je potožil, da je suh kot cerkvena miš. Da bi splaval, je bil pripravljen v denar pretopiti tudi to glasbilo, ki ga na poti iz Notranjske do sem nihče ni hotel niti pogledati, kaj šele da bi zanj odprl mošnjiček,« je Jože leta 2000, po prireditvi za materinski dan kot velikokrat dotlej znancem natančno razlagal kupčijo, ki jo je za njegov rojstni dan sklenila mama. Za citre si je nekje sposodila 110 kraljevih dinarjev. Toliko so takrat stali dobri čevlji.
Igranja se je naučil sam
Preden je rojak orjaškega Martina Krpana odnesel kopita, je nadarjenemu Jožetu pokazal osnove igranja, da je kratkohlačnik žarel od radosti. Imel je občutek, da ga nese, čeprav ne vedoč, kam. Vaški pobje so mu zavidali, on pa se nikoli ni preveč hvalil, vedno je bil skromen, čeprav se je zavedal, da ima redko glasbilo, in ga je skrbno varoval.
»Z veseljem igram tudi zdaj, v jeseni življenja,« je dejal. Ob vaškemu prazniku na Vidmu so ga občudovali tudi vrtčevski otroci, pred katerimi je najraje brenkal in tudi pel.
Violinske citre so redkost, na njih se igra z lokom, imajo devet strun v dveh skalah in še tri oktave za spremljavo. Jože, ki je glasbeno nadarjen, se je nanje naučil igrati, ko mu je bilo osem let, in to kar sam. Kmalu je znal inštrument tudi uglaševati.
Igral je brez not, čeprav jih je poznal, saj je bil 45 let cerkveni pevec. Napisal oziroma uglasbil je več kot 200 ljudskih pesmi iz bližnjih krajev. V časih, ko je bil radijski aparat redkost, o televiziji pa se ni vedelo nič, je godel svatom, nastopal po vaseh in veselicah, vaške fante in dekleta je zabaval v njihovi hiši, ker so radi plesali. Poznali so ga tudi onkraj Kolpe, saj je imel približno 80 koncertov v rajnki Jugoslaviji, nastopil je tudi v Avstriji in na Nizozemskem.
Citre sinov niso pritegnile
Za njegov inštrument, kot je potožil, sinovi niso kazali interesa, se pa je z glasbilom med vsemi otroki radovedno spogledovala vnukinja Veronika, in njo je izbral za naslednico. »Vztrajna bodi, igranja nanje se ne da naučiti v enem dnevu,« jo je spodbujal dedek. Ker so bile citre načete, jih je vzel v roke mojster. Ugotovil je, da so stare več kot sto let. Spodnji del je iz smrekovega lesa, notranji so iz hruške, zgornji pa je iz neznanega lesa, verjetno afriškega hrasta.
»Osemletna deklica sem bila, ko je ate dejal, da bova skupaj zaigrala ob materinskem dnevu v osnovni šoli na Vidmu, zato je bilo treba precej vaditi. Bil je strog, a natančen in potrpežljiv učitelj, zahteval je, da vselej igram dobro, po ritmu. Slednjega sem ujela, saj mi je pri tem pomagalo znanje igranja na violino, ki sem se jo začela učiti hkrati s citrami,« se spominja Veronika. Ate, tako je ljubkovalna klicala dedka, je bil citrar 70 let. Grča med glasbeniki daleč naokrog je imel vse pesmi zapisane v zvezkih, v katerih vnukinja spomin nanj in oporo, ki ji jo je dajal, ohranja tudi z ilustracijami. Zelo dobro je namreč tudi risal.
Da bi splaval, je bil pripravljen v denar pretopiti tudi to glasbilo, ki ga na poti z Notranjske do sem nihče ni hotel niti pogledati, kaj šele da bi zanj odprl mošnjiček.
»Zelo sem bila vztrajna in na koncu mi je uspelo. Ate je bil moj mentor, pedagog in zaslužen je, da je vsa družina glasbeno nadarjena. Oče in sestra ter jaz pojemo v cerkvenem pevskem zboru, brata pa sta pritrkovalca zvonov,« pripoveduje Veronika, sicer profesorica angleščine na osnovni šoli v Šmarju - Sapu.
Gostovala v Kanadi
Medtem ko violinske citre položi na mizo, razlaga, da se z desno roko igra melodijo z lokom, z levico pa na kitarske strune. Sestavljene so torej iz violinskega in kitarskega dela. Pri igranju se uporablja tudi violinski lok, zato se te citre popolnoma razlikujejo od koncertnih. Poleg šolskih obvez je Veronika zelo predana inštrumentu, z njim ustvarja in raste. Glasba je del njenega življenja, ki ga tlakujejo tudi številni nastopi. Na samostojna koncerta v domači občini, ki se ji je za ustvarjalnost zahvalila s priznanjem, ter vabila od vsepovsod je nadvse ponosna.
100 let stare violinske citre še vedno navdušujejo.
Pa tudi na gostovanje v Kanadi, kjer je z ljudskimi pevci iz Tepanj godla Slovencem, ki živijo tam. Je tudi članica Citrarskega društva Slovenije. Leta 2008 si je priigrala naziv prešmentane citrarke, to je nagrada, ki jo citrar prejme le enkrat v življenju. Posnela je več pesmi za zgoščenko Sozvočja Slovenije. Svoje znanje ohranja tudi z igranjem na violino: »Dedi tam nekje zgoraj je name neizmerno ponosen. Jaz pa nanj.«