Virtualni sprehod med cvetlicami
V dobrih štirih desetletjih vrata Mozirskega gaja za obiskovalce prvič ostajajo zaprta.
Odpri galerijo
Vrtnarka Elica Skornšek Bele
Vsako leto maja so v Mozirskem gaju težko čakali na odprtje spomladanske razstave, ko so si lahko obiskovalci, poleg cvetja, ogledovali etnografske objekte, ki so del naše kulturne dediščine. To so preužitkarska hiša, mlin na vodo, kašča, čebelnjak, kovačija ter Pečevnikova žaga, ki je maketa ene od štirih najstarejših žag, ki so nekoč delovale v Zgornji Savinjski dolini. A vsi ti objekti, ki so dodana vrednost parka, ostajajo zaprti.
Na žalost se obiskovalci letos ne morejo sprehoditi niti med pisanimi gredicami, zasajenimi s tisoči cvetov tulipanov, narcis, mačeh ter drugega spomladanskega cvetja, saj morajo vrata parka zaradi izbruha epidemije ostati zaprta. »Dokler velja ukrep prepovedi gibanja med občinami, odprtje niti nima smisla, saj domačini k nam ne pridejo. Mi smo vedno imeli obiskovalce od drugod in tiste, ki so se ustavili med potjo naprej v Zgornjo Savinjsko dolino. A povsem še nismo obupali in morda se bo do prvomajskih praznikov še kaj spremenilo,« je optimističen predsednik Ekološko-hortikulturnega društva Mozirski gaj Darko Bele, ki upravlja park vrtnarjev, katerega pomemben vir financiranja je prav vstopnina, ki se je letos ne morejo nadejati.
Kljub vsemu so park zasadili, sprehod po njem pa je od danes mogoč prek spleta, torej virtualno. A člani društva, ki že desetletja bdijo nad parkom, so doživeli in preživeli že marsikaj. Lani, denimo, je park dodobra oklestila toča, močan veter je podrl tudi nekaj smrek, še pred nekaj leti jih je prizadel žledolom, daleč najhujša pa je bila katastrofalna poplava leta 1990, ki ga je dobesedno zravnala z muljem. Pa ni bila edina, sledili sta še dve, ki mu nista prizanesli.
Za zasaditve zadnji dve desetletji skrbi Elica Skornšek Bele, hčerka Jožeta Skornška, ki je z ekipo entuziastov zasnoval park, katerega dodana vrednost so tudi idilično jezerce z ribiško kočo pa že omenjene replike zgornjesavinjskega stavbarstva, razgledni stolp, park zdravilnih zelišč, vinogradniški vrt s potomko najstarejše trte na svetu, slikoviti jez na Savinji, kapelica sv. Valentina in še bi lahko naštevali.
Čeprav je park zaprt, pa je bilo ob našem obisku v njem zelo živahno. Nekaj delavcev je kosilo travo in opravljalo druga prepotrebna vzdrževalna dela, ki jih, če bi bil park poln obiskovalcev, ne bi mogli. In tudi vrtnarka Elica Skornšek Bele nam pove, da je zdaj več priložnosti za puljenje plevela, presajanje nekaterih rastlin, prenovo zeliščnega vrta, čiščenje klopi in še kaj. »Pa za zalivanje, saj nam je letos veliko rastlin propadlo, ker je bila zima brez padavin. In mnoge rastline so bile zato čisto presušene. Pa še veter močneje piha, zato niti zalivači ne dosežejo svojega namena,« nam pove Skornšek Beletova, ki jo precej skrbi tudi, kaj bo zaradi krize, ki bo sledila, s sponzorji, ki so vsako leto namenili denar za letno zasaditev gredic.
Sicer pa svoje gredice vsako leto na šest hektarov velikem parku zasadi še okoli 40 slovenskih vrtnarjev. »Park smo začeli za spomladansko zasaditev urejati že januarja, takoj ko smo pospravili lučke od božične bajke. A bolj ko se je bližal marec, vedno slabša je bila prognoza, zato vseh rož, predvidenih za zasaditev, niti nismo porabili,« prizna Skornšek Beletova, ki je posebno ponosna na kamelije, ki so lepo prezimile, pa na cesarske tulipane iz Nizozemske, katerih čebulica ima sila neprijeten vonj, a cvetovi jemljejo dih.
»Zdaj pa čakamo, da zacvetijo tudi rododendroni,« sklene Skornšek Beletova, ki seveda upa, da bodo lahko obiskovalci spet kmalu prišli v park, ki ga obišče več kot 20.000 ljudi na leto. Če ne prej, poleti, ko se cvetju pridružijo tudi eksotične živali.
Zdaj je pravi čas za puljenje plevela. FOTOGRAFIJE: Mojca Marot
Na žalost se obiskovalci letos ne morejo sprehoditi niti med pisanimi gredicami, zasajenimi s tisoči cvetov tulipanov, narcis, mačeh ter drugega spomladanskega cvetja, saj morajo vrata parka zaradi izbruha epidemije ostati zaprta. »Dokler velja ukrep prepovedi gibanja med občinami, odprtje niti nima smisla, saj domačini k nam ne pridejo. Mi smo vedno imeli obiskovalce od drugod in tiste, ki so se ustavili med potjo naprej v Zgornjo Savinjsko dolino. A povsem še nismo obupali in morda se bo do prvomajskih praznikov še kaj spremenilo,« je optimističen predsednik Ekološko-hortikulturnega društva Mozirski gaj Darko Bele, ki upravlja park vrtnarjev, katerega pomemben vir financiranja je prav vstopnina, ki se je letos ne morejo nadejati.
Navajeni na nesreče
Kljub vsemu so park zasadili, sprehod po njem pa je od danes mogoč prek spleta, torej virtualno. A člani društva, ki že desetletja bdijo nad parkom, so doživeli in preživeli že marsikaj. Lani, denimo, je park dodobra oklestila toča, močan veter je podrl tudi nekaj smrek, še pred nekaj leti jih je prizadel žledolom, daleč najhujša pa je bila katastrofalna poplava leta 1990, ki ga je dobesedno zravnala z muljem. Pa ni bila edina, sledili sta še dve, ki mu nista prizanesli.
40 slovenskih vrtnarjev je v parku zasadilo svoje gredice.
Za zasaditve zadnji dve desetletji skrbi Elica Skornšek Bele, hčerka Jožeta Skornška, ki je z ekipo entuziastov zasnoval park, katerega dodana vrednost so tudi idilično jezerce z ribiško kočo pa že omenjene replike zgornjesavinjskega stavbarstva, razgledni stolp, park zdravilnih zelišč, vinogradniški vrt s potomko najstarejše trte na svetu, slikoviti jez na Savinji, kapelica sv. Valentina in še bi lahko naštevali.
Vrtički domačih vrtnarjev
Čeprav je park zaprt, pa je bilo ob našem obisku v njem zelo živahno. Nekaj delavcev je kosilo travo in opravljalo druga prepotrebna vzdrževalna dela, ki jih, če bi bil park poln obiskovalcev, ne bi mogli. In tudi vrtnarka Elica Skornšek Bele nam pove, da je zdaj več priložnosti za puljenje plevela, presajanje nekaterih rastlin, prenovo zeliščnega vrta, čiščenje klopi in še kaj. »Pa za zalivanje, saj nam je letos veliko rastlin propadlo, ker je bila zima brez padavin. In mnoge rastline so bile zato čisto presušene. Pa še veter močneje piha, zato niti zalivači ne dosežejo svojega namena,« nam pove Skornšek Beletova, ki jo precej skrbi tudi, kaj bo zaradi krize, ki bo sledila, s sponzorji, ki so vsako leto namenili denar za letno zasaditev gredic.
Sicer pa svoje gredice vsako leto na šest hektarov velikem parku zasadi še okoli 40 slovenskih vrtnarjev. »Park smo začeli za spomladansko zasaditev urejati že januarja, takoj ko smo pospravili lučke od božične bajke. A bolj ko se je bližal marec, vedno slabša je bila prognoza, zato vseh rož, predvidenih za zasaditev, niti nismo porabili,« prizna Skornšek Beletova, ki je posebno ponosna na kamelije, ki so lepo prezimile, pa na cesarske tulipane iz Nizozemske, katerih čebulica ima sila neprijeten vonj, a cvetovi jemljejo dih.
V Mozirskem gaju še niso povsem obupali in upajo, da se bo morda do prvomajskih praznikov še kaj spremenilo.
»Zdaj pa čakamo, da zacvetijo tudi rododendroni,« sklene Skornšek Beletova, ki seveda upa, da bodo lahko obiskovalci spet kmalu prišli v park, ki ga obišče več kot 20.000 ljudi na leto. Če ne prej, poleti, ko se cvetju pridružijo tudi eksotične živali.
