Virus prekinil kuro proti raku

Pred dobrim letom in pol je gastrolog Suzani Bažato dejal: »Prej bi človek zadel na lotu kot zbolel za boleznijo, ki smo jo odkrili pri vas.« Danes 44-letnica iz Vrtojbe je izvedela, da ne gre za preprosto obliko bolezni jeter, temveč holangiokarcinom – rak žolčnih vodov. Bolezen se od znotraj poloti telesa v vsej svoji silnosti in ga po par mesecih prižene čez prag smrti.

Napovedali so ji smrt

Tumor, velik je bil kot pest, so poskušali operativno odstraniti čez mesec dni. »Kri je bila sicer slaba, a vse je kazalo na najboljše,« je dejala mama samohranilka dveh sinov: »Spomladi lani sem se ponovno slabo počutila. Tumor je ponovno rasel in junija je bil spet kot pest. V Ljubljani so mi dejali, da bodo poskušali lajšati bolečine s paliativno kemoterapijo, a bom umrla.« Kemoterapijo je poskusila le enkrat. Slabo jo je prenašala. Medtem ko je bila večino časa v šempetrski bolnišnici, je iskala informacije o svoji bolezni.


»Našla sem primer pokojne koprske pediatrinje dr. Suzane Sekuloske. Prav ona je odkrila podatke o kitajski alternativni obliki zdravljenja, tako imenovano sono-fotodinamično terapijo SPDT.« Poiskala je kontakt s kliniko Golden Sand Bay Hospital v Guangzhouju. »Sodelavci v podjetju Hit, znanci in sovaščani so zbirali denar za prve terapije. Pozneje, za naslednje, so zbirali tudi sošolci sina, pa Rdeči križ ter humanitarno društvo, ki nosi ime pokojne koprske pediatrijne Sekuloske.« Kar se je zbralo denarja, se je nakazalo na račun bolnišnice, razliko pa je doplačala sama. Za en cikel tedna terapij je skupnih stroškov za okoli 15.000 evrov.

Radioaktivna semena

Septembra lani je prvič odpotovala na Kitajsko: »Prvi cikel terapij sem bila skoraj v popolni temi, saj so mi dali zdravilo, ki je občutljivo za svetlobo. Predlagali so mi naslednje štiri s svetlobo in ultrazvokom in kemoterapijo, med prvim in drugim pa sem prejela še brahiterapijo. Naravnost v tumor so mi operativno vsadili radioaktivna semena, tam bodo ostala za vedno. Pozneje so mi priporočili dodatno imunoterapijo in mi v telo vsadili naravne celice ubijalke – NK celice, ki so izdelane iz popkovin novorojenčkov in krepijo imunski sistem. NK celice moram dobiti še osemkrat, lahko tudi do šestnajstkrat, vse je odvisno od stanja. Tumor je, kot pravijo zdravniki, zelo trdovraten in je tudi za njih izziv.«


Vrnemo se k radioaktivnim semenom, vsako je veliko kot riževo zrno. Suzana pravi, da se je o tem posvetovala s slovenskim medicinskim osebjem: »Niso mi znali svetovati, ker s tem nimajo izkušenj. Vedeli smo, da je nevarno. Semena mi je z res dolgo iglo v lokalni anasteziji vstavljal specialist kirurg. Vstavil mi jih je 50, pravzaprav gre za radioaktivni jod.« Kitajski zdravniki so ji dejali, da bodo s tem izničili bolečine. »Res, od takrat nimam več nobenih bolečin v hrbtenici. Ne uporabljam več morfinskih obližev ali tablet z vsebnostjo morfija. Prej mi ni pomagal, pa sem jih jemala na dve uri, z obliži vred, in še protibolečinsko terapijo direktno v žilo. Zdaj sem, kar se tiče bolečin, v redu.«

Konec terapij?

Četrti cikel terapij je bil pred Suzano Bažato, ko je udaril koronavirus! Zadnjega februarja bi morala leteti iz Benetk v Istanbul in naprej, a je turški prevoznik vzel na krov le turške državljane: »Rekli so, da ne letijo več, naj se znajdemo po svoje. Odločila sem se, da grem kar iz Benetk z Lufthanso na Frankfurt in v Azijo. Ko sem prispela v Hongkong, smo morali čez mejo peš. Zmerili so nam temperaturo, nas popisali in spustili naprej z vlakom do Guangzhouja v bolnišnico Golden Sundbay Hospital.« Z osebjem, ki jo je na oddelku toplo sprejelo, so že stari znanci. »Njihovo medicinsko osebje je s srcem v stroki. Ko sem bila na terapiji, je bila medicinska sestra na razpolago ves dan. Moj onkolog Li Kun je skoraj več v bolnišnici kot doma,« pove Suzana in nato začne kalvarijo o vrnitvi v domovino po koncu terapij sredi marca: »Vedela sem, da ne smem povedati, da je Italija naša sosednja država, ker bi šla naravnost v nepredušno karanteno.«


Bažatovo je večkrat popisala policija. Pošiljali so jo sem ter tja. Pošiljali so jo v karanteno. »Neka policistka je pristopila in mi šepnila, naj grem s trajektom, ki pelje iz pristanišča Shekou v bližnjem mestu Shenzhen naravnost v Hongkong. Pomagali so mi s prenočiščem.« Tri dni je čakala na trajekt, preden so jo končno spustili. Letela je v Frankfurt in nato v Benetke, kjer jo je pričakal sin. »Prej sem veliko potovala sama. Če ne bi imela teh izkušenj, bi sedla sredi ceste na Kitajskem na tla in jokala.«