Vladu brez mlina ni živeti

Mlinarstvo je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z mletjem in predelavo žit. Je torej temeljna prehranska in predelovalna obrt ter industrija. Ljudje so najprej drobili zrnje na kamnitih ploščah ter možnarjih in okoli leta 1000 pr. n. š. so se v Egiptu pojavile preproste naprave, ki so drobile zrnje med stoječim in vrtljivim kamnom na ročni pogon.

Prva vodna kolesa so se pojavila v Mezopotamiji pet stoletij kasneje, k nam pa so mline na vodni pogon prinesli Rimljani iz Male Azije. Poganjali so jih sužnji, živina, padec vode, v današnjem času pa električna energija. Na širšem ptujskem območju je bilo kar nekaj mlinov na vodni pogon: na Polskavi, Pesnici, Studenčnici, Rogoznici in kot posebnost tistega časa plavajoči mlini na Dravi. V vasi Zabovci sta bila dva plavajoča mlina, in sicer Tementov in Koroščev, ki pa ju je odnesla narasla Drava.

Mlajši generaciji nadaljujeta obrt.

Najel svoj mlin

Vlado Korošec, rojen 1932., je najstarejši mlinar tistega območja in verjetno vse Slovenije. Nikakor ne more brez mlina, v njem vsak dan preživi kar nekaj ur. »Zgodovinski viri navajajo, da so moji predniki imeli mlin že leta 1773, ko je naša posest spadala pod zemljiško gospostvo Dornava. Na tej posesti je bil vpisan Jakob Korošec, kasneje je posest in obrt prevzel Jakobov sin Martin, za njim pa je očeta nasledil Jožef Korošec in po Jožefovi smrti je za vse skrbela vdova Margareta. Naslednji, ki je nadaljeval na posesti, je bil Margaretin sin Franc ter nato njegov sin Jožef, moj oče, in jaz sem vse skupaj prevzel 1960. Od leta 2007 pa nadaljuje obrt sin Daniel ob pomoči vnuka Vlada Nika.«

Pove, da je njegov oče leta 1939 začel graditi sodobnejši mlin na električni pogon, vendar je načrte prekinila druga svetovna vojna. »Kljub temu so med vojno mlin dogradili in opremili in maja 1945. je začel obratovati. Nova oblast ga je 1948. nacionalizirala. Obratovodja pa očitno ni bil kos nalogi, tako sem postal najemnik svojega mlina za tri leta. Plačeval sem letno zakupnino Krajevnemu ljudskemu odboru Zabovci. Leta 1955 sem sklenil najemno pogodbo za deset let in letno najemnino 4000 dinarjev. Na vse načine smo poskušali mlin pridobiti nazaj v last. Leta 1960 sem našega odkupil in tako je Koroščev mlin postal spet Koroščev.«

Leta 1974 so ga obnovili, saj je mlevska oprema odslužila svojemu namenu. Dogradili so prizidek, v katerem je bilo šest betonskih silosov in sušilnica za zrnje, predvsem za lastne potrebe sušenja. Leta 1992 so dogradili še silose za moko, upravno stavbo s pisarnami, garderobo, sanitarijami in laboratorij. Leta 2000 pa so začeli gradnjo zunanjih betonskih silosov za zrnje kapacitete okrog 5000 ton. »Nato smo zamenjali stare mlinske valje in ostale stroje, kot so plansko sito, čistilci zdroba, razni filtri, in tako povečali kapaciteto mletja s 40 na 65 ton zrnja na dan. Danes zmeljemo 20 ton koruze in 80 ton ostalega zrnja v 24 urah, torej sledimo modernizaciji in napredku v mlinarstvu. Vse zrnje, ki ga meljemo, je slovensko.«

Gospodar Vlado je k sreči dobrega zdravja, se pohvali in se tako ponosno uvršča med najstarejše obrtnike pri nas.