Vlak so jim vzeli, edini most zaprli
Viseči most v Renkah, ki spominja na sloviti Golden Gate, propada. Domačini so bili do zgraditve južne železnice znani čolnarji.
Odpri galerijo
Ograja rjavi. FOTO: Osebni Arhiv
Renke so vasica s 15 naseljenimi hišami v litijski občini na desnem bregu Save ob cesti Litija–Zagorje, tam je tudi cerkev sv. Miklavža, nekoč so imeli gostilno Pri gasilcu. Domačini vedo povedati, da so bile v preteklosti Renke zelo pomembna vas na savski trgovski poti.
Ko so čolnarji vlekli svoje tovorne ladjice proti toku navzgor, so prav pri Renkah trčili na problem, skalnato ostenje na bregovih. Za dobro vleko si moral na trdno stopiti, zato so zabili v skale tramove in nanje pripeli deske ter po taki brvi stopali in vlekli čolne navzgor po reki. Tako je bilo vse do zgraditve južne železnice leta 1849, to so speljali prav po trasi vlečne poti.
Renčani so bili znani čolnarji, saj so le tako lahko prišli na drugo stran reke. Vse do leta 1957, ko so zgradili fascinantni viseči most, podoben tistemu opevanemu v San Franciscu v Ameriki, ki ga imenujejo Golden Gate.
Arhitektka Joža Jamšek iz Renk je že kot študentka zbirala gradivo o mostu, čez katerega se je sprehajala kot otrok. V njeni mapi smo našli tudi fotokopijo zapisa iz Zasavskega vestnika z dne 6. julija 1957, ko so po stoletjih domačini končno dobili svoj most. Čisto pravo, 72 metrov dolgo in 2 metra široko visečo brv iz jeklene konstrukcije, na tla pa so prečno položili deske.
Kot piše v vestniku, je bilo na tisti dan veliko slavje, »ves most je bil okrašen z zastavami in živobarvnimi trakovi ... veselja ni moglo pregnati niti vroče poletno sonce, ki je sijalo kot za stavo. Osemdesetletni oča iz Renk je bil ves prevzet, jel je hiteti: To ni navaden dan, to je zgodovinski dan.«
Deset let pred odprtjem mostu je v Renkah začel ustavljati vlak in domačini so imeli zares dobro podlago za sanje o razvoju kraja. Resda so namesto hišice za postajo najprej postavili kar star neugleden vagon, a ta je z leti postajal vse večja zanimivost. Ko smo se kot študentarija vozili z vlakom, je ob pogledu na postajo Renke prav vsakomur zaigral nasmeh na obrazu. Postaja Renke je postala kultna slika.
A narava, kot vemo, nikoli ne miruje. Eno leto so se usule skale na železnico in razmetale ter pomečkale vagone na njej.
Kot beremo iz arhiva, so krajani in strokovnjaki že konec osemdesetih opozarjali, da most propada, da bi ga bilo treba temeljito prenoviti. Zamenjati sidrne ter bočne vrvi, sanirati obrežne betonske stebre, obnoviti lesen pod. A denarja za to preprosto ni bilo. Renčani in okoliški prebivalci so glede obnove svojega mostu vselej izviseli.
Potem pa je leta 1990 prišla povodenj in deroča reka je most odnesla. Eden od poznavalcev nam je namignil, da smo takrat pridobili sredstva iz EU in leta 1993 obnovili most. A kot se rado zgodi v Sloveniji, nikoli do konca. Most pravzaprav sploh ni nikoli pridobil uradnega uporabnega dovoljenja. V par letih je zarjavel, saj so menda jeklene površine barvali zelo površno, brez temeljne barve. Domačin Franc Jamšek je zato sredi devetdesetih sam prebarval ograjo. Njegova domačija je bila na levem bregu Save, ena od dveh hiš, zato je imel zanj most seveda poseben pomen.
Istega leta, ko ga je Sava odnesla, so železnice zaprle postajo v Renkah. Vlak ni več ustavljal pri starem vagonu, kjer je običajno nanj čakala kakšna ženica, da se je odpeljala v Zagorje po nakupih. Danes odbrzi mimo, zato zlasti mlajši potniki ne morejo uzreti simpatičnega prizora renške postaje s starim vagonom.
Most pa je zaprt z navadno desko, ki prepoveduje prehod. A domačini in zlasti železničarji, ki poznajo razmere, ga seveda uporabljajo. Kaj človeku druga preostane, če oblast nanj pozabi?
Domačini ga še uporabljajo. FOTO: Drago Kralj
Ko so čolnarji vlekli svoje tovorne ladjice proti toku navzgor, so prav pri Renkah trčili na problem, skalnato ostenje na bregovih. Za dobro vleko si moral na trdno stopiti, zato so zabili v skale tramove in nanje pripeli deske ter po taki brvi stopali in vlekli čolne navzgor po reki. Tako je bilo vse do zgraditve južne železnice leta 1849, to so speljali prav po trasi vlečne poti.
Renčani so bili znani čolnarji, saj so le tako lahko prišli na drugo stran reke. Vse do leta 1957, ko so zgradili fascinantni viseči most, podoben tistemu opevanemu v San Franciscu v Ameriki, ki ga imenujejo Golden Gate.
Iz časov, ko so ga še vzdrževali. FOTO: Osebni Arhiv
Arhitektka Joža Jamšek iz Renk je že kot študentka zbirala gradivo o mostu, čez katerega se je sprehajala kot otrok. V njeni mapi smo našli tudi fotokopijo zapisa iz Zasavskega vestnika z dne 6. julija 1957, ko so po stoletjih domačini končno dobili svoj most. Čisto pravo, 72 metrov dolgo in 2 metra široko visečo brv iz jeklene konstrukcije, na tla pa so prečno položili deske.
Kot piše v vestniku, je bilo na tisti dan veliko slavje, »ves most je bil okrašen z zastavami in živobarvnimi trakovi ... veselja ni moglo pregnati niti vroče poletno sonce, ki je sijalo kot za stavo. Osemdesetletni oča iz Renk je bil ves prevzet, jel je hiteti: To ni navaden dan, to je zgodovinski dan.«
Deset let pred odprtjem mostu je v Renkah začel ustavljati vlak in domačini so imeli zares dobro podlago za sanje o razvoju kraja. Resda so namesto hišice za postajo najprej postavili kar star neugleden vagon, a ta je z leti postajal vse večja zanimivost. Ko smo se kot študentarija vozili z vlakom, je ob pogledu na postajo Renke prav vsakomur zaigral nasmeh na obrazu. Postaja Renke je postala kultna slika.
Renke leta 1736, bakrorez FOTO: Wkp
A narava, kot vemo, nikoli ne miruje. Eno leto so se usule skale na železnico in razmetale ter pomečkale vagone na njej.
Kot beremo iz arhiva, so krajani in strokovnjaki že konec osemdesetih opozarjali, da most propada, da bi ga bilo treba temeljito prenoviti. Zamenjati sidrne ter bočne vrvi, sanirati obrežne betonske stebre, obnoviti lesen pod. A denarja za to preprosto ni bilo. Renčani in okoliški prebivalci so glede obnove svojega mostu vselej izviseli.
Potem pa je leta 1990 prišla povodenj in deroča reka je most odnesla. Eden od poznavalcev nam je namignil, da smo takrat pridobili sredstva iz EU in leta 1993 obnovili most. A kot se rado zgodi v Sloveniji, nikoli do konca. Most pravzaprav sploh ni nikoli pridobil uradnega uporabnega dovoljenja. V par letih je zarjavel, saj so menda jeklene površine barvali zelo površno, brez temeljne barve. Domačin Franc Jamšek je zato sredi devetdesetih sam prebarval ograjo. Njegova domačija je bila na levem bregu Save, ena od dveh hiš, zato je imel zanj most seveda poseben pomen.
1957. so odprli most.
Istega leta, ko ga je Sava odnesla, so železnice zaprle postajo v Renkah. Vlak ni več ustavljal pri starem vagonu, kjer je običajno nanj čakala kakšna ženica, da se je odpeljala v Zagorje po nakupih. Danes odbrzi mimo, zato zlasti mlajši potniki ne morejo uzreti simpatičnega prizora renške postaje s starim vagonom.
Most pa je zaprt z navadno desko, ki prepoveduje prehod. A domačini in zlasti železničarji, ki poznajo razmere, ga seveda uporabljajo. Kaj človeku druga preostane, če oblast nanj pozabi?
