Vlasta Juršak: »Kar se dogaja v naših šolah ni več znanstvenofantastični ameriški film, ampak resnica«
Skupina posameznikov, zbrana v ekipo Odklopi.net, in nekateri strokovnjaki so se odločili za peticijo, s katero želijo vlado, ministrstvo in druge pristojne institucije pozvati, da nemudoma oblikujejo in sprejmejo zakonodajne ukrepe za učinkovito omejitev uporabe pametnih telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.
Doslej je peticijo, pod katero zbirajo podpise do 30. marca, podpisalo več tisoč državljanov, med njimi tudi predsednica države Nataša Pirc Musar, znani in manj znani pedagogi, terapevti, direktorji zavodov, organizacije ...
Pobudnica peticije in vodja projektov v Centru za trajnostni razvoj podeželja Kranj in pobudnica peticije Vlasta Juršak je poudarila, da se ne zavzemajo za popolno prepoved pametnih naprav, saj je treba otroke naučiti uporabljati digitalne naprave, ampak za premišljeno digitalizacijo.
Mladi niso varni več niti v šolskih toaletnih prostorih.
Kaj vas je spodbudilo k zagonu te peticije ravno zdaj? Ste zaznali kakšen poseben dogodek ali trend, ki vas je k temu motiviral?
Naš Center je nevladni, neprofitni razvojni zavod, katerega osnovni namen je trajnostni razvoj in spodbujanje kvalitetnega načina življenja. Ko smo zaznali negativne dogodke v družbi, ki so povezani s prekomerno rabo zaslonov, smo se odločili, da bo temu treba posvetiti več pozornosti.
Med letoma 2022 in 2023 smo izvajali projekt Rane ekrana, v katerem smo postavljali temelje za oblikovanje programov preprečevanja in zdravljenja digitalne odvisnosti otrok in mladih, ki so bili dolgotrajno pod negativnih vplivom digitalnih tehnologij.
Že v času izvajanja projekta smo se povezali z različnimi strokovnjaki s področja zdravja ter s šolami in vrtci, ki so se tako kot mi zelo od blizu soočili z obsežnostjo prekomerne rabe zaslonov otrok in mladostnikov.
Ugotovili smo, da pristojne institucije ne reagirajo dovolj ali pa sploh ne na opozorila stroke in predlagane rešitve. Zato smo septembra 2023 zagnali projekt Pravica do odraščanja brez »e-živega peska«, ki poteka v okviru programa Impat4Values, ki omogoča bolj poglobljeno delovanje tudi nevladnemu sektorju.
Skozi izkušnje, ki smo jih pridobili v dveh letih, smo spoznali, da so ravno šole in tudi vrtci na eni strani tarče dogajanj negativnih posledic rabe zaslonov, po drugi strani pa je šola institucija skozi katero gredo vsi naši otroci in je to hkrati najbolj primeren prostor za vzgojo in izobraževanje o tej problematiki in vzpostavljanje pogojev za zdravo in varno učno okolje, kar je tudi osnovna pravica naših otrok, ki jih kot najranljivejši člen naše družbe, moramo varovati vsi.
Peticija je tako v bistvu splet okoliščin, ki je nastal po eni strani kot nujen odgovor-ukrep na prepočasno ali celo neodzivnost odločevalcev, po drugi strani pa je vse več spletnega nasilja, zlorab. Vsi pa si želimo zdrav razvoj naših otrok, zato je tudi temu namenjena peticija.
Pravite, da so ravno vrtci in šole tarče dogajanj negativnih posledic rabe zaslonov. Bi lahko konkretno navedli, kaj pomeni »negativna posledica rabe zaslonov«.
V tem odgovoru nisem mislila v tem smislu, da so šole tarča, čeprav je tudi to res. Želela sem povedati, da so otroci in mladi najbolj izpostavljeni negativnim vplivom, ker so v najbolj ranljivem času svojega razvoja, ko se tako njihovi možgani še razvijajo in če v tem času ne dobijo vsega potrebnega za razvoj zdravih, bistrih, ustvarjalnih možganov, ki so predpogoj za oblikovanje zdravih vrednost, odnosa do sebe, do sočloveka itn., potem je čas zamujen in otroci oropani otroštva, mladostništva, kjer nabirajo izkušnje za odraslost in predvsem sposobnost, kondicijo za reševanje težav.
Da o fizičnih posledicah sploh ne govorimo – zmanjšana koncentracija, finomotorika, sposobnost branja, pisanja, zmanjšana gibljivost in pa tudi vse duševne težave, ki gredo vzporedno s tem.
Zelo pomembno je tudi, da zaradi prekomernega gledanja v zaslone mladi izgubijo sposobnost samopresoje vsebin, ki jih gledajo, in tako res »samo bulijo v ekrane«, kot rada rečeta Dan Podjed ali pa dr. Marko Pokorn.
Ali ni bil morda čas zrel že pred leti?
Če pogledamo pred desetimi leti, lahko rečemo, da so se takrat le redki zavedali, da pospešen digitalni razvoj s seboj prinaša tudi tako grozeče negativne posledice. Digitalna zasvojenost se je zelo potihoma prikradla med nas, zdaj pa je žal tukaj in posledice so res hude, še posebej pri otrocih in mladih, ki se s temi izzivi ne morejo soočati sami. Tu je nujno ukrepanje nas odraslih, ki smo za otroke in njihov zdrav razvoj odgovorni.
Vendar zadnjih nekaj let je stroka že prepoznala nevarnosti nekemične odvisnosti in zdaj se ne moremo več pretvarjati, da tega ne vidimo, še posebej, ko trpijo naši otroci. Seveda bi bilo treba ukrepati takoj, ko je stroka na podlagi raziskav oznanila škodljive posledice na zdravje in vedenje otrok in mladostnikov, pa tudi odraslih.
Šole imajo že zdaj predpise, ki omejujejo uporabo telefona. Kaj bi bilo zdaj drugače?
Res je, Zakon o osnovni šoli šolam omogoča, da v svojih pravilnikih in hišnih redih določijo omejitve glede uporabe elektronskih naprav. Vendar je ta problematika tako kompleksna in zahtevna, da je to nujno urediti na sistemski ravni in za vse šole. V vseh javnih ustanovah vzgoje in izobraževanja bi morali poenotiti omejitev uporabe zaslonskih naprav v zasebni lasti ter tudi zagotoviti kvalitetno usposabljanje za otroke, za učitelje in vzgojitelje in prav tako za starše.
Starše je nujno treba vključiti v izobraževanje za pridobivanje ustreznih digitalnih kompetenc. Kot smo lahko zaznali, se straši v velikem delu še vedno povsem ne zavedajo, kakšne so nevarnosti prekomerne rabe zaslonov pri njihovih otrocih ali pa se počutijo nemočni in bi zato potrebovali ustrezno podporo za reševanje.
Niste za popolno prepoved telefonov. Zavzemate se predvsem za varno uporabo telefonov v šolah in več pouka računalništva in matematike.
Res je. Digitalizacija nam je na veliko področjih olajšala življenje in prav to je namen zaslonskih tehnologij, ne pa nesmiselna raba in odvisnost, ki škoduje zdravju. Želimo spodbuditi več vzgoje in izobraževanja o smiselni in zdravi rabi informacijskih in komunikacijskih tehnologij, da se mladi pravočasno spoznajo s prednostmi in pastmi digitalizacije.
Zakaj menite, da bi se morala vplesti politika v omejitev uporabe telefona v šolah?
Nepravilna raba zaslonskih naprav in zloraba le teh je velik družben problem, kot sem že povedala, pa so najranljivejši ravno otroci. Politika ni ločena od družbe, politika je tu zato, usmerja človekove dejavnosti v smeri reševanja družbe.
Seveda je neupravičeno pričakovati, da bo politika rešila vse probleme. Nujno pa je, da se politika odziva na problem in nanj odgovori.
Vsi smo predstavniki družbe, vsak od nas, tudi politika je del družbe in v službi družbe. Država je še posebej dolžna varovati otroke pred gospodarskim, socialnim in duševnim izkoriščanjem in drugimi oblikami zlorab, ki vstopajo v učilnice in otroške igralnice.
Seveda pa je prelaganje odgovornosti ali kritiziranje nepotrebno, treba je le povezati odločevalce s stroko in širšo zainteresirano javnostjo z namenom, da pridemo do čim boljših in strokovnih rešitev za reševanje problematike, tako s hitrimi zakonskimi omejitvami uporabe zaslonov v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kot strategijo za celostno in dolgoročno reševanje na vseh področjih, ne samo na šolskem. In zavedamo se, da to delo ni enostavno.
Kateri primeri dobrih praks iz tujine so vam v navdih in kako bi jih lahko učinkovito prenesli v slovensko okolje?
V več državah po svetu se vedno bolj zavedajo negativnih vplivov prekomerne uporabe zaslonov na razvoj otrok in kakovost poučevanja.
Francija je bila ena prvih držav v Evropi, ki je sprejela odločne ukrepe – leta 2018 so v vseh osnovnih in srednjih šolah prepovedali uporabo mobilnih telefonov v učilnicah in šolskih prostorih, razen v izjemnih primerih, ko je to potrebno za izobraževalne ali zdravstvene potrebe. Namen tega ukrepa je izboljšati zbranost učencev, zmanjšati motnje pri pouku ter spodbujati kakovostne socialne interakcije med vrstniki.
Norveška prav tako vedno bolj spodbuja omejevanje zaslonskih tehnologij v šolah, pri čemer nekatere občine in regije sprejemajo strožja pravila glede uporabe digitalnih naprav. Norveški strokovnjaki in izobraževalne institucije se osredotočajo na to, da učenci pridobijo osnovne digitalne veščine, vendar brez pretirane odvisnosti od zaslonov.
V zadnjem času se vedno več šol odloča za vrnitev k tradicionalnim učnim metodam, kot so tiskane učne vsebine in pouk brez nepotrebnih digitalnih motenj, saj raziskave kažejo, da to izboljšuje razumevanje in dolgoročno pomnjenje snovi, kar pa je tudi zelo pomemben oziroma najpomembnejši vidik pa je, da se izboljšuje tako duševno kot tudi fizično zdravje otrok.
Slovenija bi se lahko zgledovala po teh primerih in uvedla podobne ukrepe, ki bi uravnotežili uporabo zaslonov v izobraževalnem procesu ter dali prednost metodam poučevanja, ki spodbujajo aktivno sodelovanje, kritično mišljenje in neposredno komunikacijo med učenci in učitelji, predvsem pa omogočajo bolj zdrav razvoj otrok in socializacijo.
Kakšen je odziv staršev in učencev na obstoječe omejitve uporabe digitalnih naprav, če jih že imate?
Podpisu peticije se je pridružila tudi Zveza aktivov svetov staršev Slovenije, kar kaže, da si tudi starši želijo, da v šolah veljajo enaka pravila za vse otroke.
Odzivi posameznih staršev so zelo pozitivni, so pa tudi opozorili, da je nujno, da smo odrasli dober zgled otrokom in da mora omejitev veljati tudi za vzgojitelje in učitelje ter tudi starše, ki prihajajo po svoje otroke. Prav tako podpirajo več izobraževanja o smiselni, praktični uporabi pametnih naprav in o nevarnostih, ki jih le te prinašajo. Želijo si tudi, da bi bili vsi starši vključeni in tudi dosledni pri izvajanju ukrepov.
Za zdaj negativnih odzivov s strani staršev ni, je pa res, da je peticija šele včeraj »ugledala luč sveta«. Seveda lahko pričakujemo, da imajo posamezni starši tudi pomisleke in tudi to je razumljivo in je treba upoštevati, vendar pa je zdravje otrok na prvem mestu.
Žal je sedanje stanje v družbi tako, da so s pametnimi napravami zasvojeni tudi odrasli, med njimi tudi starši. Tudi na tem področju bo treba vložiti veliko truda in ustrezno pomoč zagotoviti tudi odraslim.
Koliko je neprimernega snemanja v šolah, med njimi pa so tarče učenci in učitelji?
Po naših informacijah je spletnega nasilja in na žalost tudi medvrstniškega nasilja vedno več, tudi raznoraznih nadlegovanj in poniževanj. Zelo zaskrbljujoče je, da so takšna dejanja postala »zabava« otrok in mladostnikov. Tudi učitelji so tarče takih napadov in poseganja v zasebnost ali v učne procese.
O kakšnih napadih na učence in učitelje je govora?
Žal je vse več primerov, ko je poniževanje, poškodovanje sovrstnikov postala »akcija« mladih za večjo pozornost na družbenih omrežjih. Tu so šli v svojih drznostih tudi tako daleč, da fizično poškodujejo svoje vrstnike, jih snemajo v neugodnih situacijah (npr. v toaletnih prostorih), snemajo pa tudi svoje učitelje, montirajo lažne filmčke in jih objavljalo na spletu. To pomeni, da mladi nimajo več nobenega občutka, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dovoljeno in kaj je nedopustno.
Taki primeri so žal vse bolj prisotni v naših šolah in to ni več znanstveno-fantastični ameriški film, ampak žal resnica.
Imate nasvet za starše, kako naj se odklopijo od pametnega telefona?
Na predstavitvi peticije včeraj sem bila malo izzivalna in poudarila, da pametni telefoni - mimogrede, kako je lahko ena naprava pametna ali pa neumna? Gre za zelo neposrečeno ime - ne tiktakajo, nimajo srca, ne bodo potolažili vašega otroka, ko bo odrgnil kolena, ne bodo ga nahranili, bili ob njem, ko bo bolan ...
Telefoni ne zmorejo ljubiti, vzgajati. Telefonom je figo mar tako za vas kot za vaše otroke. Vaši otroci pa vas imajo radi, predvsem pa vas potrebujejo, potrebujejo vašo ljubezen, vašo bližino. Odkop je preprost. Telefon odložite v omaro in preprosto bodite to, kar ste, starši in uživajte v svoji vlogi.
Je morda v načrtu izobraževanje učencev in učiteljev na osnovnih in srednjih šolah, ki bi spodbujali smiselno in zdravo uporabo tehnologij?
To bi bilo vsekakor dobro vprašanje za Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, seveda pa bomo predstavniki nevladnih organizacij, strokovnjaki in ostali pripadniki širše javnosti na tem področju pospešeno delovali tudi vnaprej in tudi sami prispevali po svojih najboljših močeh.
