Vojak, ki je rešil otroka, pojasnil, kaj se je dogajalo na primorki
V Slovenski vojski so ponosni na njihovega sodelavca in njegovo strokovno znanje.
Odpri galerijo
Rešitelj: »Ko je otrok zajokal, smo si oddahnili.« FOTO: Ljubo Vukelič, Delo
Pisali smo, da je pripadnik Slovenske vojske v nedeljo zvečer na avtocesti iz smeri Kopra proti Ljubljani, pomagal pri oživljanju leto in pol starega otroka. V javnosti se ni želel izpostaviti z imenom, a so nam njegovo izjavo o tem, kako je doživljal dramatične trenutke in kako je reševanje potekalo, poslali iz medijskega središča Slovenske vojske.
Preberite tudi: Znano, kdo je rešil otroka, ki je sredi avtoceste prenehal dihati
Takoj sem rekel, da ga naj dajo v položaj na roko (na prsa z glavo obrnjeno navzdol). Ko sem otroka pričel tolči po hrbtu, je tudi dispečer preko telefona pričel dajati enaka navodila. Otrok je dihal, a je hropel in smo smatrali, da ji tujek preprečuje dihanje. Po hrbtu smo ga trepljali kar nekaj časa, medtem ko je dispečer predlagal, da mu damo umetno dihanje (saj je vse kazalo na agonalno dihanje) in ko ga je mama obrnila, da bi ji oče dal umetno dihanje, je otrok pričel jokati in smo si oddahnili.
Predlagal sem, da ga pokrijemo z deko saj je bil povsem premočen. Nato smo se umaknili na varno in stopili za varnostno ograjo in počakali na prihod predstavnikov DARS, gasilcev in reševalcev. Otroka sem nato predal v oskrbo zdravnici.
Vsekakor sem vesel, da sem se v službi usposobil za vojaka reševalca in ponosen na dejstvo, da mi je to znanje zelo koristilo tudi v civilnem življenju.
Iz Slovenske vojske so ob tem zapisali, da so ponosni na svoje sodelavce in dejstvo, da je njihovo znanje širše uporabno .
Zapis vojaka objavljamo v celoti:
S kolegom sva se vračala iz Kopra. Na odstavnem pasu sem opazil vozilo okoli katerega je bila gruča ljudi. Zato sem bil še bolj pozoren, saj gre v večini primerov za okvaro vozila, a je kolega dejal, da je opazil, da oživljajo otroka. Hitro sem ustavil vozilo na odstavnem pasu, kolega je poskrbel zanj, medtem ko sem sam preskočil ograjo in tekel na pomoč otroku. Ko sem prišel tja, niti nisem pozdravil, ampak sem samo vprašal kaj je narobe. Videl sem, da so otroka že oživljali in menil, da je to počel oče, medtem ko je mama preverila ali je v ustih kakšen tujek, saj nista vedela, zakaj je prenehal dihati.Preberite tudi: Znano, kdo je rešil otroka, ki je sredi avtoceste prenehal dihati
Takoj sem rekel, da ga naj dajo v položaj na roko (na prsa z glavo obrnjeno navzdol). Ko sem otroka pričel tolči po hrbtu, je tudi dispečer preko telefona pričel dajati enaka navodila. Otrok je dihal, a je hropel in smo smatrali, da ji tujek preprečuje dihanje. Po hrbtu smo ga trepljali kar nekaj časa, medtem ko je dispečer predlagal, da mu damo umetno dihanje (saj je vse kazalo na agonalno dihanje) in ko ga je mama obrnila, da bi ji oče dal umetno dihanje, je otrok pričel jokati in smo si oddahnili.
Predlagal sem, da ga pokrijemo z deko saj je bil povsem premočen. Nato smo se umaknili na varno in stopili za varnostno ograjo in počakali na prihod predstavnikov DARS, gasilcev in reševalcev. Otroka sem nato predal v oskrbo zdravnici.
Vsekakor sem vesel, da sem se v službi usposobil za vojaka reševalca in ponosen na dejstvo, da mi je to znanje zelo koristilo tudi v civilnem življenju.
Iz Slovenske vojske so ob tem zapisali, da so ponosni na svoje sodelavce in dejstvo, da je njihovo znanje širše uporabno .
