Izidor na pomoč države ne more računati
Narava da, narava vzame. To kmetje vsak izkusijo na svoji koži. »Osemdeset ovc smo imeli v tropu, zdaj jih 30 manjka, pa še 11 jagnjet,« 29-letni Izidor Grabrijan opiše krvavo pot, ki mu je v dveh tednih zdesetkala enega od štirih tropov. Družina ima v vasi Velika sela ekološko kmetijo, imenovano Vučji ogrizek, prevladuje ovčereja, pri njih so svoj dom našle tudi krave, osli, prašiči. Pri ovcah so ponosni na trop belokranjske pramenke, mesne, sicer avtohtone pasme, preostalo so bovške ovce, Izidor in njegova partnerica Manca pa se že šesto leto intenzivno ukvarjata z mlečno proizvodnjo, ovčji sir, jogurti in skuta so v njuni ponudbi. »Ravno se je zdelo, da bo nekako steklo, pa so se pojavili volkovi,« nadaljuje Izidor, ko nas sprejme na domačiji in nas na dvorišču pozdravi abruška ovčarka Runa.
Tudi krokarji in šakali
Od zadnjega napada volka je na tem koncu minilo 15 let. V preteklosti so imeli precej težav s šakali in tudi krokarji, ki so se spravljali na mlada jagneta, mlade osle in celo ovce, ki so jagnjile.
Bila je sreda, na videz malce bolj miren dan, čeprav na kmetih nikoli ne zmanjka dela. To je poklic, v katerem si 24 ur na voljo, živali pa niso računalnik, ki bi ga v klimatizirani pisarni prižgal ob 7.00 in ugasnil ob 15.00.
»Prvi napad smo doživeli pred dvema tednoma, volkova sta poklala 30 ovc. V torek, bilo je tik preden se je zdanilo, sta uničila še 11 jagenjčkov, le eden je preživel. Skril se je za eno od ovac, ki pa je tako poškodovana, da očitno ne bo preživela. Dve smo morali zaklati, štiri pa zdravimo,« postreže z zadnjimi podatki. Volkova sta ovce napadla tik ob prometnici Vinica–Črnomelj v vasi Gorenjci, ki je nekaj kilometrov proč od njihove domačije. Da je nekaj narobe, je prvi opazil bližnji sosed, ovce so se zatekle k njemu. »Ko pride do napada, se ovce razbežijo, pridejo do hiše. Takoj mu je bilo jasno, da je nekaj narobe. Poklical nas je. Prvi je na kraj dogodka prišel oče in videl, da so ovce krvave okoli vratu,« nadaljuje sogovornik. »Primer smo prijavili policiji in lovcem; ti so prišli in zaradi sledi in ugrizov ugotovili, da sta bila na delu volkova. Noben pes ne bi mogel poklati toliko živali.«
Imajo zvezane roke
»Sem vprašal lovce, kaj lahko zdaj naredijo. Pa so mi dejali, da ju bodo pustili, da nimajo kaj, zato bo nastal nov trop in bomo imeli stalne težave. Prišel je cenilec in dejal, da je škoda premajhna, da bi bila izdana odločba za odstrel. Država bi morala ukrepati. Ko volk naredi kaj takega, je nujen odstrel, sicer se tega navadi. Ovca je zanj lahek plen,« pove Izidor o svoji plati in dejansko nespoštovanju, ki ga država kaže z nonšalanco in banaliziranjem ob takih primerih. Da odredbe ne bo, ker je škoda premajhna ... Pa je res tako? »Škode sam niti oceniti ne morem. Ostali smo brez 30 odraslih živali, izgubili smo 11 jagnet, za katere smo upali, da bomo lahko z njimi po prvem pokolu obnovili čredo. To zdaj ne bo mogoče. Poleg tega se nam obeta izpad dohodka in strank,« pove o škodi. Nekaj evrov odškodnine bo resda dobil, a še to le za tiste kadavre, ki sta jih z očetom Borisom pospravila. Kar je zver odnesla, še tiste male odškodnine ne bo.
Moj oče se vse življenje bori s tem, da je ohranil belokranjsko pramenko.
»Imeli smo res le trop, kar 80 odraslih živali. Ovna smo prepustili decembra, razmere za ovce so bile izvrstne. Poleti je bila suša, trava je začela rasti oktobra, novembra, do januarja smo vse pasli, več kot poleti. Celo jagode so začele rasti, tako dobre razmere so bile. Ovce so imele res dobro pašo, dobro hrano. V maju bi morali imeti mladiče, prejšnji teden smo dobili prve jagenjčke, zdaj pa to. Moj oče se vse življenje bori s tem, da je ohranil belokranjsko pramenko. Ohranitev te avtohtone vrste je očetov življenjski projekt,« ogorčeno pove Izidor, ki ima svoje ovce na paši, kjer ne le da se te prehranjujejo zdravo, ampak skrbijo tudi za ohranjanje naravne krajine. A mladi kmet res ne more računati na državo. Znajti se bo moral sam.
