Vrhniški zdravnik piše poezijo in muzicira

Dr. Primož Rus je Vrhničan, zdravnik specialist splošne (družinske) medicine, predsednik Območnega združenja Rdečega križa Slovenije na Vrhniki, član Lions kluba Vrhnika, športni zdravnik, mednarodni klasifikator športnikov invalidov pri svetovni parataekwondo zvezi in še kaj. Zdaj je tudi poet in glasbenik, ki se je lotil zanimive predstavitve svojega umetniškega ustvarjanja. Izdal je knjigo poezije in zgodb, ki so nastale ob tem, izdaji z naslovom Drobni spomini pa dodal USB-ključek v obliki kartice, na katerem najdemo e-knjigo, glasbo ter zgoščenko s skladbami.

Svojo uglasbeno poezijo je predstavil v vrhniški knjižnici ob spremljavi glasbenih prijateljev. Imel je še nekaj nastopov za Karitas na Vrhniki in v Borovnici, povabili so ga na odprtje razstave v knjižnici, nastopil je za svoje kolege zdravnike v Zrečah. Zdaj načrtuje nov nastop, saj so bili odzivi, kot pravi, dobri.

En mesec v postelji

»Spomini so spočeti in rojeni z nami, so neuničljivi kot energija, preprosto so,« je zapisal v svoji knjigi. »Moji in tvoji, naši. Vedno so. Prepojeni z valom čustev, prepletenih z ljubeznijo. Včasih grenki in žalostni, neizmerno slabi, spačeni in umazani, polni bolečin, a že naslednji trenutek veseli, razigrani in otroško nedolžni.«

»Drobni spomini nastajajo v nas samih, v naših možganih tam nekje zadaj,« povedal dr. Rus. »Ob ustrezni situaciji se nato ti spomini sprožijo. Prišla je epidemija covida-19, prej sem izgubil dva prijatelja, med epidemijo še enega. Takrat sem srečal dobrega prijatelja iz mladosti, glasbenika, s katerim sva delala glasbo za gledališče, ker sem se takrat nekaj več ukvarjal tudi s tem. Vprašal me je, kaj delam, in sem mu odvrnil, da imam polno ambulanto pacientov, on pa mi je odvrnil, da nima kaj početi, ker so šole zaprte. Iz čistega heca sem mu dejal, da bi lahko kaj posnela. In tako se je začelo. Prišel sem do njega in mu zaigral eno od skladb. Dejal je, da je v redu, ter me spodbudil, ali bi še kaj naredil. Sledil je preskok. Koronavirus je podrl tudi mene, tako da sem bil en mesec kar dobro bolan in sem ta čas preživel bolj ali manj v postelji. Imaš čas, da razmišljaš. Nemoč ti prinese marsikaj, tudi v pogledih na svet, nase, svojo družino, prijatelje. Žal tudi vidiš, kdo vse te je že zapustil. Na prvi pogled se zdi, da je vse skupaj lahko zelo žalostno. Ampak v bistvu ni. Gre samo za sprijaznjenje z življenjem, s spoznanjem, da smo minljivi, da gre vse nekam naprej. To me je torej napeljalo k temu, da sem začel ustvarjati. In začelo je nastajati sproti. Moja glasba ni žanrska, poezija tudi ne. Ob pesmih so nastale določene misli, zgodbe, lahko tudi obratno. Torej, najprej zgodba in z nje poezija. Glasba nastane, ko nekaj napišem, je stalno prisotna in nastaja spontano ob pesmih.«

Tematika, ki je zajeta v določeni pesmi, zapelje v žanr skladbe, dodaja Rus: »Rad imam raznovrstno glasbo, od šansona do razpoloženjske glasbe, od popa do rocka. Verjetno so zato tudi moje skladbe tako zelo različne.«

Brenkal do študija medicine

Rus je glasbeni samouk. »Kot otrok sem obiskoval glasbeno šolo, žal pa sem zelo hitro nehal. Sigurno bi bilo še bolje, če bi imel več glasbene izobrazbe. V srednji šoli sem si kupil prvo kitaro in imel svoj ansambel. To moraš imeti, če si najstnik in igraš kitaro. Aktivni smo bili do sredine 80. let prejšnjega stoletja, ko pa sem začel resno študirati medicino, sem glasbeno delovanje opustil. Prijatelj Dejan Mesec, sicer profesor glasbe na Vrhniki, me je spodbudil, da sem začel razmišljati o tem, da bi dejansko kaj tudi posneli. S tem je spodbudil tudi sebe. Doma ima studio, vendar je bolj miroval. Drug drugega sva spodbujala, covid-19 pa nama je omogočil, da sva se »tajno« družila. Kakšni dve leti sem potreboval, da so Drobni spomini zagledali luč sveta.«

Pri izvedbi so mu pomagali vsi štirje njegovi otroci in prijatelji, med katerimi je veliko profesionalnih glasbenikov, sodelovali so pri snemanju in na koncertu v vrhniški knjižnici. Vsi so bili navdušeni, da lahko nekaj počnejo na nekoliko drugačen način. »Zdaj sem pred novim izzivom, da Drobne spomine spravimo na oder,« pravi Rus. »Upam, da nam bo to uspelo, saj so glasbeniki pripravljeni na sodelovanje tudi tako, torej ne samo za delo v studiu. Naj omenim dva, ki sta sodelovala, basist Jože Hauko in Dejanova žena Marta Kržič, ki poučuje klavir na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani, zares sta mi veliko pomagala, s spodbudami, pohvalami in tudi kakšno pripombo.«

Eden od Rusovih prijateljev je bil Azmir Čvorak, glasbenik, umetnik, ki je žal že pokojni, in je vsem, ki so bili na Vrhniki povezani z lokalno kulturo, pomagal in z njimi sodeloval pri grafičnem oblikovanju knjig in revij. Ko je umrl, je njegova starejša hči, sicer akademska slikarka, prevzela njegovo podjetje. »Prosil sem jo za sodelovanje, tudi zaradi tega, ker je v mojem delu marsikaj zapisanega tudi o njenem očetu. Tijana Čvorak je poskrbela za odlične grafike, ki simbolno zaokrožajo moja besedila in glasbo posameznih pesmi ter jih povezujejo z osebami in dogodki, ki jih predstavljajo. Skupaj z mojo hčerko Tjašo sta poskrbeli za odlično grafično obdelavo in računalniško postavitev knjižice.«

In še en korak Primoža Rusa: »Celotno knjigo, zgodbe in pesmi, bo Josh Rocchio prevedel v angleščino. Nekatere bom v živo zapel tudi v tem jeziku. Pa ne le to, nastajajo nove skladbe, nov in spet drugačen projekt.«