Vrtnice okrog Fabianijeve vile bodo kmalu tudi zadišale

Kobdilj – Letošnji deževni maj je povzročil več preglavic kmetovalcem kot vrtnarjem, ki se ukvarjajo z okrasnimi rastlinami. Hladno in mokro vreme je, na primer pri najžlahtnejših vrtnih lepoticah, vrtnicah, le za teden, dva – ne povsod enako – zamaknilo obdobje polnega razcveta. Na Krasu, v vrtu, ki v Kobdilju pri Štanjelu obdaja podeželsko vilo, v kateri se je rodil znameniti arhitekt in urbanist Maks Fabiani, je bilo ob prvem letošnjem srečanju ljubiteljev vrtnic, prišli so tudi z italijanske strani, dovolj razlogov za zadovoljstvo.

Med temeljito obnovo celotnega posestva, ki jo vodita zakonca Blanka in Andrej Malgaj, je bil pred nekaj leti, takoj po ponovni zasaditvi vinograda s trto pikolit, obnovljen tudi nasad vrtnic. Agronomka Breda Bavdaž Čopi, poznavalka vrtnic in predsednica Društva ljubiteljev vrtnic ter podpredsednica tovrstne svetovne organizacije, mu je v zadnjih nekaj letih s svojim bogatim znanjem in s pomočjo Iva Sosiča dala povsem novo, sklenjeno podobo.

Nekaj grmov, ki so vztrajali še od prej, je ob hišah, na gospodarskem vrtu in zlasti vzdolž obnovljene senčnice, ki vodi do ribnika na vzhodnem robu posestva, povezala in dopolnila z novimi vrstami v razkošno zbirko. Vrtnice so nadgradnja njenih prizadevanj, tako kot so tudi elegantna nadgradnja kobdiljskemu vrtu, ki obdaja elegantno podeželsko vilo.

Ob slovesu od maja je gospa Čopi številne goste znova popeljala po Fabianijevem, Malgajevem in malce tudi svojem vrtu. Ob slehernem grmu ali s popenjavkami pokritem zidu je povedala zgodbo, obarvano z nekaj romantike, tako kot romantika diha iz vseh kotov vrta in stavb, čeprav je posestvo v preteklosti prizadelo več mračnih obdobij uničevanja in propadanja.

Na dvorišču, kjer še vedno gospoduje košata in čvrsta, več sto let stara murva, so vrtnice zbrane predvsem ob ograji, ločnici od nekaj stopnic nižjega gospodarskega vrta. Prevladujejo nove, moderne vrtnice, kakršni sta pierre de ronsard in palais royal, ki jim komandirajo vrtnarji. »Žlahtnitelji,« pojasni vodnica, »jih v novejšem času na željo večine lastnikov vrtov programirajo v zdrave, odporne, lepo in stalno cvetoče rastline. Manjka jim le še opojen vonj. A je le še vprašanje časa, kdaj jim bodo dodali tudi to lastnost.«

Vrtnice so zadnjih nekaj let močneje navzoče tudi v gospodarskem vrtu. Da so pri roki kot rezano cvetje za okras ob različnih slovesnostih in drugih priložnostih, ki se vrstijo v vili in pred njo. »To je razkošje,« slišimo, »posebno ker je to razkošje iz lastnega vrta! Vanj spadajo tudi vrste, kot je constance, ki že dišijo.«
 

Klopca za snubitev

Ko stopimo z dvorišča na prosto, se razlaga nadaljuje: »Trta in vrtnica sta gojeni rastlini, ki za uspešno rast potrebujeta podobne razmere: veliko sonca, bogato zemljo in človekovo skrb.« Nasad pikolitovih trsov, ponos hiše, je gospodarsko seveda pomembnejši, vrtnice na koncu in začetku posameznih vrst pa so temu delu posestva, po francoskem zgledu, predvsem v okras. In ne več kot svojčas v korist tako, da so, če je bilo z njimi kaj narobe, vinogradnike opozarjale na grožnjo morebitnih škodljivcev in bolezni.

Tri stare popenjavke, albertine, albéric barbier in françois juranville, so v treh letih že dodobra obrasle zid, ki ločuje dvorišče in osrednjo bivalno stavbo od nekdanje oranžerije, ki še čaka na obnovo, ter vinograda, in sprehajalne poti pod čedalje bolj senčno pergolo. V zelenje in cvetove jo odeva več deset žlahtnih vrtnic, ki se slabšemu poznavalcu predstavljajo z imeni in žlahtnitelji, ki so jih pred več stoletji ali šele nedavno vzgojili in razširili po svetu. Preden se napotimo po senčnici, vodnica in avtorica zasaditve priporoči še pogled na vinograd skozi »belo okno«, zaveso v blagi sapi nihajočih belih cvetov.


Spotoma se večkrat ustavimo in prisluhnemo pripovedi. Tudi pred kamnito klopjo sredi poti do ribnika na koncu senčnice, kjer vodnica po vrtu spomni na romantično hišno izročilo, po katerem naj bi Maksov oče prav tam zaprosil za roko mamo Šarloto, ki je nato do svoje smrti leta 1923 povezovala številno družino.

Pri izbiranju vrtnic za ta dva niza je gospa Čopi upoštevala tudi njihova imena. Kar se ne obnese vedno, je priznala, vendar so nekatera imena lahko po svoje tudi zgovorna. Na primer new dawn (nova zarja), prva vrtnica, ki je bila pred 90 leti registrirana z zaščitenim imenom, pa awakening (prebujenje), wedding day (poročni dan), swan lake (labodje jezero) ipd.


Med lastnostmi, ki jih v zadnjem času upoštevajo žlahtnitelji, Breda Čopi nazadnje opozori še na medonosnost. Predvsem vedno bolj priljubljene novejše sorte, kot je adelaida, imajo cvetne lističe tako razprte okrog pestičev, da jih čebele, čmrlji in drugi opraševalci lahko dosežejo. Množica žuželk, ki jih obletava, priča, da so že odkrile novo pašo.