Vsa zapuščina Leona Štuklja poslej v Novem mestu

»Vem, da bi bil moj oče zelo vesel, saj ni pričakoval ničesar. Bil je skromen človek. In bil bi presrečen, ko bi doživel tole, res pa je, da Maribor za njegovo dediščino ni pokazal interesa,« je dejala Lidija Pauko, hči slovenske legende Leona Štuklja, olimpionika, pravnika, klenega Slovenca in izjemnega človeka, ki je v svojem življenju osvojil 20 medalj, kar šest na olimpijskih igrah.

Vsa zapuščina gotovo enega najbolj prepoznavnih Slovencev vseh časov bo odslej v Novem mestu, pod okriljem Dolenjskega muzeja, kjer bodo del Štukljeve zapuščine razstavili na stalni muzejski razstavi, večji del pa bo dobil svoj stalni prostor čez približno tri leta v narodnem domu, ki ga zdaj obnavljajo. Prav v slednjem, sicer najstarejšem narodnem domu na Slovenskem, ki se ga je prijelo ime Sokolski dom, je v svoji mladosti vadil tudi Leon Štukelj, torej le lučaj od Glavnega trga, kjer so ga someščani leta 1924, ko je osvojil prvo olimpijsko medaljo, sprejeli z vsemi častmi, takratni novomeški župan Josip Režek pa je vzkliknil: Ave, triumphator!

Vedno ponosen, da je Novomeščan

»Zapuščina obsega 3271 fotografij, 828 različnih dokumentov in 616 predmetov, to je vsa dediščina, ki je vezana na športno pot in sokolsko gibanje ter Štukljevo življenje, dokumentarno gradivo pa obsega vse, od rojstnega lista naprej do smrti,« je ob podpisu donatorske pogodbe o prenosu in hranjenju Štukljeve zapuščine dejala direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik. V Novem mestu so namreč pred letom dni ob lanski 120. obletnici rojstva našega olimpionika pripravili obsežno razstavo Leon 120. Štukelj se je namreč rodil v Novem mestu, tu je preživel otroštvo in mladost, v dolenjski prestolnici je tudi služboval, potem pa se preselil v Maribor, a vedno in povsod je rad poudaril, da je Novomeščan. Umrl je v Mariboru, tik pred dopolnjenim 101. letom. Zagotovo je eden najbolj prepoznavnih Slovencev v svetu. Spomnimo samo na odprtje olimpijskih iger v Atlanti leta 1996, ko ga je, skoraj stoletnika, a poskočnega koraka, prek televizijskih zaslonov spoznalo tri milijarde ljudi, z živahnim prihodom si je pridobil številne simpatije in bil deležen občudovanja.

»Moj oče je bil izjemno umirjen človek, o vsem smo se pogovorili. Tako kot on sem tudi jaz hodila na klasično gimnazijo, in vesel je bil, če mi je lahko pomagal pri latinščini ali matematiki. Velikokrat se je spominjal bivanja v Novem mestu, na Bregu 13, kjer smo živeli. Bil je človek, s katerim se je bilo nemogoče spreti. Z njim sem imela res odličen odnos. Bila sem edinka, živela sva v isti hiši, in vsak dan sem bila pri njem, je pa vedno čutil potrebo po gibanju, tudi ko je bil v letih, je veliko hodil, tako dopoldne kot popoldne. Je pa malo jedel, a rad je imel sladko. Ob večerih je šel rad v shrambo in poiskal kak sladek prigrizek. Pa tudi kak deci vina je spil,« se ob spominih na očeta nasmehne 82-letna hčerka Lidija, ki se je pred mesecem dni mudila v Zagrebu.

Obiskala je razstavo žal že pokojnega košarkarja Dražena Petrovića, kjer je tudi del očetove razstave, tam se je srečala s Petrovićevo mamo Biserko in obe sta menili, da je treba takšno zapuščino, kot sta jo pustila velika športnika, predstaviti javnosti. »Naj mlajši rod vidi, kaj se da doseči s trdim delom,« je odločna Lidija, ki je skupaj z vnukom Miho in njegovo ženo Danico prišla v Novo mesto, kjer so z županom Mestne občine Novo mesto Gregorjem Macedonijem in Jasno Dokl Osolnik podpisali donatorsko pogodbo. Slednja je povedala, da bodo poskrbeli za konservacijo podarjenih predmetov.

Zadržala le nekaj knjig

Štukljeva zapuščina pokriva stoletno obdobje, njegovi dokumenti in osebni zapiski govorijo o sokolskem in olimpijskem gibanju, tekmovanjih in podobno, vso veličino zapuščine pa je bilo mogoče videti tudi na nedavni razstavi v Dolenjskem muzeju, ki je bila že četrta, posvečena Leonu Štuklju. V treh prostorih je bila, Štukelj je bil predstavljen skozi umetniška dela, na ogled so bile njegove medalje, priznanja, telovadni copati, oblačila in športna oprema, popisi vaj, pa njegov dnevnik, omara, fotelji ...
Vsekakor gre za čustveno gesto družine Pauko, spraznili so namreč omare, vitrine, predale, muzeju so izročili vse, kar je bilo Štukljevo. »To ne spada v domače omare in škatle, gre za nacionalno pomembno dediščino,« je bila odločna Leonova hči, ki pa je zase od vse očetove dediščine zadržala le nekaj knjig, ki jih je dobil oče v dar, v njih so seveda tudi posvetila.