Vsak dan propadejo tri kmetije

Po anketi izpred let je poklic kmet v Sloveniji pristal na zadnjem mestu. Poklic ni priljubljen in ga nihče ne ceni. In nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo. Res so kmetje, zlasti tisti, ki v okviru dopolnilne dejavnosti svoje pridelke in izdelke prodajajo na dvorišču in v trgovinah, v javnosti malce bolj prepoznavni in cenjeni. Skrb pa vzbuja predvsem dejstvo, da se število slovenskih kmetij iz leta v leto zmanjšuje, samooskrba s hrano pa se ne dviguje. In nič ne kaže, da bi bila pridelava hrane za to ali ono oblast strateško pomembna.

Zaraščanje kmetij

Še leta 2000 smo imeli v Sloveniji 86.467 kmetij, njihova povprečna velikost je bila šest hektarjev, a od tega le dobrega 2,5 hektarja obdelovalne zemlje. Do naslednjega štetja leta 2003 jih je propadlo nekaj manj kot deset tisoč. Leta 2010 so jih našteli le še 74.646, po zadnjem štetju leta 2016 jih je bilo le 69.902 in danes jih je še tisoč manj. Res se je v tem obdobju povprečna velikost kmetije povečala s slabe tri hektarje na več kot šest, a lahko rečemo, da se je pretežni del nekdanjih manjših kmetij vse tja do leta 2010 intenzivno zaraščal. Nato se je to vsaj na rodovitnih območjih umirilo.
Leta 2000 smo imeli v obdelavi 485.879 ha kmetijskih zemljišč, leta 2010 že 11.000 manj, a popis je leta 2016 zaznal rast obsega kmetijskih zemljišč v uporabi na 479.589 ha, kar navidezno daje upanje, vendar brez podlage. V omenjenem obdobju so se namreč opuščale zlasti družinske kmetije, ki pridelujejo hrano za lastno porabo. Teh je bilo leta 2016 nekaj več kot štirideset tisoč, kmetij, ki so pridelovale hrano za prodajo, pa je bilo le 29.523, kar je podobno kot leta 2007 – 29.635. To pomeni, da se proizvodnja hrane ne povečuje, saj tudi obseg obdelave polj v omenjenem obdobju ostaja enak.
Zakaj slovensko kmetijstvo stagnira kljub novim velikim traktorjem na dvoriščih, kot znajo pripomniti prebivalci mest? Razlogov je več. Poglejmo nekatere.

Kriza pahnila ljudi v kmetovanje

Za uvod razrešimo tisto o novih in prevelikih traktorjih. Slovenija ima registriranih 110.000 traktorjev, kar nas na svetovni lestvici postavlja na prvo mesto po številu traktorjev na prebivalca. Toda v resnici je le četrtina sodobnih, povprečna starost je sicer 22 let. Večina jih je iz osemdesetih ali so še starejši, nanje imajo kmetje običajno pritrjen en priključek in so uporabni za dela okoli hiše. Dobrih traktorjev, s katerimi bi lahko obdelovali zemljo na sodoben način, je v Sloveniji premalo. Tiste, ki govorijo o preveč in prevelikih traktorjih, lahko mirno vprašamo, ali bi se danes vozili v fičku ali hrošču. Ali še bolje – bi imeli doma WC na štrbunk?! Se umivali v lavorju? Očitek torej ni primeren, gre za čisto neumnost. A vrnimo se k razlogom za opuščanje kmetij.
Finančno-gospodarska kriza je po besedah dr. Jožeta Verbiča s kmetijskega inštituta prenekaterega delavca, ki je izgubil službo, pahnila nazaj na domačijo, kjer je obudil kmetovanje, uhlevil nekaj pujsov in krav in v kombinaciji s priložnostnimi deli, subvencijami in denimo ženino plačo preživel. Hkrati je bilo to obdobje, ko so kmetje poleg običajnih subvencij za obdelavo njiv in travnikov vse do leta 2015 prejemali tudi okoljsko subvencijo za ohranjanje strmih travnikov in pašnikov, kar je do neke mere spodbudilo rejo krav dojilj, to je krav, ki jih ne molzejo. Kar tri četrtine slovenskih kmetij leži na območjih oteženega kmetovanja in so v primerjavi s francoskimi ali nemškimi ravninskimi kmetijami miniaturne in povsem nekonkurenčne.

Gospodar kmetije ima 56 let

Jože Očko s kmetijsko-gozdarske zbornice nam je povedal, da se je povprečna starost gospodarja v prvem kmetijskem finančnem obdobju 2007–2013 vendarle za malenkost znižala, na 56 let, kar pa je še vedno skrb vzbujajoče visoko. Ljudje pri tej starosti običajno ne zaganjajo več novih projektov, ne vpeljujejo novitet na kmetije. »V prvem finančnem obdobju smo vendarle imeli 2200 mladih prevzemnikov kmetij, za naslednje, 2014–2020, pa smo do zdaj razdelili sredstva 810 mladoprevzemnikom.«
Glede na število kmetij gre za nizko številko, vendar Očko poudarja, da gre pri malone vseh prevzemnikih za resno odločitev za kmetovanje. »Običajno so ti mladi izobraženi in znajo tudi izračunati, kako se jim bo račun izšel.«
Mladoprevzemnik, ki živi od kmetije, prejme 45.000 evrov, tisti, ki delajo še drugod, pa 18.600 evrov. Kar lepa enkratna podpora, a mladoprevzemnik mora kmetovati po načrtu. Situacija pa ni rožnata.
Zadnji primer skoraj čudaške politike je pavšalna subvencija za sanacijo zaraščene njive oz. kmetijskega zemljišča, ki je 2000 evrov na hektar. Vse lepo in prav, pravi Verbič. Vsaka podpora k obujanju njive, travnika je smiselna, vendar je vprašanje, ali se bo kmet odločil za sanacijo zaraščene rodovitne njive, saj so stroški visoki. Grmovje na zaraščeni njivi ima korenine tudi meter globoko in sanacija stane. Zato se kmetje raje odločijo za čiščenje ekstenzivnih površin, kjer je manj dela. Direktor KGZS Branko Ravnik se strinja, da je subvencija naravnana preveč pavšalno in neselektivno, zato so že predlagali kategorizacijo zaraščenih zemljišč. Priznava, da stvar ni dovolj premišljena.

Nemčija vabi mlade kmete

A našim kmetijam ta trenutek v resnici preti precej večja nevarnost, ki bo imela dolgoročne posledice. Nemško gospodarstvo cveti in vabi mlade fante in dekleta. Videti je oglase tudi v slovenščini. Ponudba je privlačna, saj je plača relativno visoka, socialna varnost pa zagotovljena. Mimogrede, električar v Avstriji zasluži od 15 do 18 evrov na uro, pa jih primanjkuje. Spomnimo, da so si nemški delavci v kovinski in elektroindustriji izborili 28-urni delavnik in dvig plač, da ne govorimo o dodatkih ob koncu leta, ki jih pri nas sploh ne poznamo.
V Sloveniji imamo izračunano minimalno neto plačo 613 evrov, kar pomeni 3,6 evra na uro, s čimer delavci pristanejo pod izračunanim pragom revščine za 40-urni delavnik. Za tako plačo se vsakomur bolj splača ostati doma na kmetiji in ustvarjati dohodek deloma iz kmetije in deloma iz priložnostnih del. Ali pa oditi na delo v Nemčijo, kjer bo v kovinarski delavnici delal tri dni in pol na teden za res dober denar. Kako torej prepričati mlade kmečke fante, vajene dela, da ob taki priložnosti ostanejo doma na kmetiji?
Lani sem kupoval starega, rabljenega enoprostorca. Večino prodajalcev sem našel na Štajerskem. Poklical sem jih sedem in vsi so delali v Avstriji in Nemčiji. Najboljši je bil Anton iz okolice Maribora: »V Sloveniji sem do petka, pridite ga pogledat, potem me ni več.« In kam greš, sem vprašal. »Kupil sem ga, da prepeljem stvari v Nemčijo, selim se, dovolj imam ...« Samo lani se je iz Slovenije odselilo 8500 mladih. Tudi s kmetij.