Vsak dan umrejo tri kmetije

Že nekaj časa po Evropi kroži podatek, da je v Evropski uniji danes le 5,6 odstotka kmetov, ki so mlajši od 35 let. To nas navadne smrtnike ne skrbi preveč, saj se je mestno življenje tudi v Sloveniji popolnoma odtujilo od podeželja, kjer nam je samoumevno, da hrano poceni kupimo v najbližji trgovini. Strokovnjaki pa se držijo za glavo in se sprašujejo, kdo nam bo čez deset let pridelal hrano? Saj je več kot tretjina evropskih kmetov starejša od 65 let.

Kako upada zanimanje med mladimi za kmetovanje, pove podatek publikacije Mladi kmetje in skupna kmetijska politika iz leta 2010, ko je bilo kmetov, mlajših od 35 let, še 7,5 odsotka.

Niti pomisliti nismo sposobni, da bi bile police v trgovskih centrih prazne, da bi v vrsti čakali na kruh in mleko. In to je tudi razlog, da za težave v kmetijstvu nismo občutljivi, saj je to svet tam onkraj. Pravzaprav smo sposobni v kavarniškem pogovoru izustiti le kakšno kritiko na račun kmetov, češ da imajo tako ali tako preveč denarja, saj se vozijo z velikimi, novimi traktorji.

Slovenija, Slovaška in Avstrija

Če pogledamo starostno strukturo po državah članicah, pridemo do zanimivih primerjav. V kmetijsko najbolj razviti evropski državi, Franciji, je bil delež mladih kmetov pod 35 let 8,7 odstotka, v Nemčiji 7,1, na Poljskem pa največ, kar 14,7. Z omenjenimi državami se zaradi velikosti in razvitega intenzivnega kmetijstva ne moremo primerjati. Poglejmo pa Avstrijo in Slovaško. Da bo slika celovitejša, moramo izhajati iz števila kmetij.

V Sloveniji imamo nekaj manj kot 70.000 kmetij s povprečno velikostjo 6,5 hektarja. Naše kmetije so v povprečju najmanjše v EU. Slovaška je po površini dvakrat in pol večja od Slovenije s skoraj 5,5 milijona prebivalcev in podobnim BDP-jem, pa ima le okoli 24.000 kmetij. V nasprotju s trikrat večjo in precej bogatejšo in razvitejšo ter zlasti gorato Avstrijo, ki šteje 8,5 milijona prebivalcev, ki ima zavidljivih 150.000 kmetij.

V Sloveniji vsak dan prenehajo delovati tri kmetije. Na leto jih tako izgine približno tisoč. »Hkrati pa se preostale kmetije, ki prevzemajo zemljo propadlih, seveda ne večajo premosorazmerno. Tako vsako leto obdelamo manj zemlje. Majhne kmetije v primarni pridelavi in prodaji žita, mleka, zelenjave praktično ne morejo biti konkurenčne. Obstajata le dve možnosti; ali majhna kmetija ustvari dodano vrednost s proizvodi v direktni prodaji (sir, meso, pakirana in pasterizirana zelenjava ...) ali pa se kmetija poveča.

Preseneča majhno število kmetij na Slovaškem, kjer je obdelana več kot tretjina površine države. Za kar pa je treba poiskati razloge v polpretekli zgodovini pod komunizmom, kjer so izvedli kolektivizacijo malih kmetij. Ko se je leta 1989 zgodila osvoboditev, so posamezniki odkupili velike kmetijske enote, le del starih kmetij so vrnili nekdanjim lastnikom. Zato imajo na Slovaškem relativno velika kmetijska gospodarstva, ki z ustrezno politiko postajajo konkurenčna.

Nič jim ni podarjeno

Daleč najboljšo kmetijsko politiko vse od 2. svetovne vojne do danes vzdržuje Avstrija, ki se je po prvih povojnih letih pomanjkanja hitro odločila za politiko samooskrbe in vzdrževanje števila kmetij, kolikor je le mogoče.

Današnji sistem podpore in zaščite avstrijskega kmeta je zapleten, na trenutke konservativen, vendar izjemno učinkovit. Poleg splošnih subvencij in ugodnosti za kmeta ter izkoriščanja vseh možnih razpisov evropske kmetijske politike so se zlasti hribovske kmečke skupnosti zelo hitro zavedale, da je ključ njihovega obstoja v povezavi s turizmom.

Pred letom dni mi je kmet Johann na Tirolskem dejal: »Nič nam ni podarjeno, vendar lahko plužimo ceste in smo za to plačani, vozimo ratrake po smučiščih in smo za to plačani, doma pa oddajamo apartmaje in redimo nekaj krav s senom.« Izključno s senom. In za seneno mleko dobijo posebno subvencijo.

Da je projekt zavarovanja lastnega kmeta zaživel, so se zavedali že sredi osemdesetih, ko je avstrijski ekonomski inštitut (Österreichisches Institut für Wirtschaftsforschung (WIFO)) leta 1989 po analizah ugotovil, da 70 odstotkov vse podpore vzdrževanju kmetijstva pravzaprav plača domači potrošnik, ki je sprejel malce višjo ceno domače hrane. Očitno zavedajoč se, kaj pomeni biti samooskrben s hrano.

Preostalih 30 odstotkov pokrijejo z davki. In rezultat? Ja, danes je viden tako na terenu kot v statistiki, saj ima Avstrija med kmeti skoraj 11 odstotkov mlajših od 35 let. Slovenija pa komaj 4 odstotke in ti vztrajno padajo. V Avstriji za obstanek kmeta skrbi država, v Sloveniji je prepuščen liberalnemu trgu, kjer seveda ne zmore preživeti. Zato se na terenu že čuti apatija.

V Avstriji so v zadnjih dvajsetih letih pozidali komaj poldrugi odstotek kmetijske zemlje, ki predstavlja dve tretjini površine države; polovico tega je seveda gozd. Mi smo od osamosvojitve pozidali tretjino nekoč kmetijske zemlje.