Vsaka hiša je imela nekoč zakrivljene nožke. Poglejte, kaj so z njimi počeli (FOTO)
V rokodelskem centru Ribnica, kjer posebno pozornost namenjajo obema tamkajšnjima tradicionalnima obrtema, suhi robi in lončarstvu, so letos pripravili tečaj izdelovanja zobotrebcev oziroma, kot pravijo v večini krajev, kjer so jih izdelovali, klinčkov. »Z zobotrebčarstvom se v Ribnici niso ukvarjali, ker so izdelovali tiste prave suhorobarske izdelke, kot so rete, žlice, obode ... Klinčke pa so izdelovali na obrobju, pri nas v Dobrepolju, v Velikih Laščah in drugje,« je razložil Bojan Bukovec s Ponikev, ki je bil skupaj z Marijo Žnidaršič iz Zagorice vodil tečaj zobotrebčarstva.
Oba sta se te obrti naučila že zelo zgodaj. Bojan Bukovec jih dela od petega leta, ko je bilo za vse sprejemljivo, da so malčku v roke dali zakrivljen nožiček. »Niti enkrat se nisem urezal,« pravi. Marija pa dodaja: »Morda mi je ded na začetku dal malce bolj top krivček, a že kot otrok sem, tako kot vsi otroci, delala klinčke.«
V vsaki hiši so imeli te posebne ukrivljene nožke, ki so bili najboljši, če so bili narejeni iz dobre, a že odslužene kose. Izdelovanje klinčkov je bilo, bi se reklo danes, dopolnilna dejavnost na kmetiji. Pozimi so jih delali po cele dneve, običajno ob topli krušni peči, in ko so jih otroci naredili določeno število, so lahko odšli ven na sneg.
Pozimi so jih delali po cele dneve, običajno ob topli krušni peči.
»Ko sem bil večji, je bilo sila pomembno, da sem šel delat zobotrebce k sosedom, kjer so bile tudi punce mojih let,« je razložil Bojan. Pa tudi sicer je bilo izdelovanje klinčkov bolj družaben kot deloven dogodek, na katerem so se ljudje družili in klepetali, pristavi Marija. »Tam se je izvedelo vse, kar se je dogajalo v vasi.« To so otroci vedeli že od malega, ko so starejši o posebno sočnih rečeh govorili v šifrah ali so se začeli pogovarjati po tiho, otroška ušesa pa so vse slišala in tudi razumela. Pa zgodbe se je pripovedovalo.
Vsak, ki je izdeloval klinčke, je imel svoj vogal mize. In to je bilo pomembno tudi na tečaju, kjer je vsak sedel ob svojem koncu mize. S pritiskom na vogal si izdelovalec zagotovi stabilnost roke, da lahko s krivčkom obreže tanko leskovo palčko in jo spremeni v zobotrebec. Obstaja tudi drug način, da si človek roko podpre na kolenu, a oba mentorja sta razložila, da so pri njih delali zobotrebce na vogalu.
Še pred tem si je treba zagotoviti material: precej debele leskove palice brez grč. »Ko je v Dobrepolju zmanjkalo lesk, so začeli uporabljati lipo. Ti zobotrebci so bili narejeni prej, ker je les mehak, a so bili slabše kakovosti, ker so se nitkali,« je razložila Marija Žnidaršič. Leske razrežejo na dolžino sedmih centimetrov – za to imajo priročen leskov merek –, jih olupijo in z nožem ali posebno pripravo razkalajo na nekaj milimetrov debele deščice. Te potem kalajo naprej, da dobijo predhodnike zobotrebcev. Potem se začne najtežji del.
»Tečajnikom je bilo najtežje z nožkom rezati po celotnem klinčku, ne le po enem ali drugem koncu,« je razložil Bojan. A vaja dela mojstra, mojster pa vajo, tako da so se tečajniki, letos jih je bilo sedem, naučili izdelovati klinčke. Petra se je na tečaj vozila celo iz Nove Gorice, Andreja Štorman Vreg, ki se je preselila v Dobrepolje, pa je ob selitvi v hiši našla deset krivčkov. »Nismo vedeli, za kaj so ti nožki. Ko pa smo ugotovili, za kaj gre, sem sklenila, da se naučim izdelovati zobotrebce. Zdaj smo doma zmenjeni, da jih bomo izdelovali,« je razložila.
160 milijonov butaric je v svoji karieri odkupil samo en odkupovalec.
A ko so klinčki narejeni, torej primerno debeli, okrogli in ošpičeni na eni in drugi strani, zgodbe še ni konec. Ko so bili narejeni, so se posušili na kmečki peči, potem so jih še spucali. »Povaljali smo jih tako, da so majhne luske odstopile in so zobotrebci postali lepše oblike,« je razložil mentor. Nekateri so za pucanje uporabljali zgornje dele gumijastih škornjev, drugi del gasilske cevi, kamor so naložili zobotrebce in jih posvaljkali.
Sledi vezanje v butarice, v katerih je bilo nekoč 16 klinčkov, pozneje, ko so goljufali, pa nekoliko manj. Običajno se je vezalo ob nedeljah po kosilu. Nekateri so vezali na peči, a postopek je bil podoben povsod: skupaj so zložili 12, 13 zobotrebcev in jih povezali z nitjo, ki so jo zavezali ali pa dvakrat zapeljali tudi podolžno, da se ni odvijala in je bila butarica stabilna. »Potem se je nit odtrgalo. Pomembno je bilo, da se da nit strgati, da niso uporabljali škarij,« je dejala Marija. Potem so v butarico dodali še zobotrebec ali dva, da je bila butarica že na pogled polna.
S to dopolnilno dejavnostjo so včasih kupili vso špecerijo, ki so jo potrebovali, saj so v posamezni družini naredili po več tisoč butaric. Franc Blatnik, ki je bil zaposlen v kmetijski zadrugi v Dobrepolju, je enkrat povedal, da je v svoji karieri odkupil 160 milijonov butaric, kar je nepredstavljiva številka. A te odlične zobotrebce, ki so jih izdelovali vse do 90. let in ki jim današnji strojno izdelani ne sežejo niti do kolen, so prodajali po vsej Evropi. Vse od leta 1492, ko je nemški cesar Friderik III. Kočevarjem in Ribničanom podelil krošnjarski patent, dovoljenje, da so doma narejene izdelke prodajali po vsem cesarstvu.
