DELAVNICA
Vsaka si je iz polsti napravila copate
Na delavnici v Adlešičih Pečkarke izdelovale polstene copate, ki jih ne more ustvariti nobena industrija.
Odpri galerijo
Udeleženke delavnice so vsaka svoje copate izdelale v osmih urah.
Sneg je pobelil vso državo, temperature so padle, narava počiva, Belokranjke pa si vselej najdejo delo. Dežela ob Kolpi daje veliko, a je na drugi strani vselej pričakovala pridne roke ženske roke.
Sekcija rokodelk KUD Božo Račič Adlešiči, ki se imenujejo Pečkarke, v zimskih mesecih redno organizira srečanja, običajno v prostorih Krajinskega parka Kolpa, kjer se učijo rokodelskih veščin.
»Pravzaprav je bila to v osnovi delavnica polstenja ali filcanja ovčje volne, kot radi s tujko imenujemo ta postopek obdelave ovčje volne,« nam je povedala Tončka Jankovič.
Iz filcane volne lahko ustvarjamo kar koli, tudi klobuk, okrasne dodatke, zaščitna topla pregrinjala in podobno.
Tokrat so se Adlešičanke, ki so se jim pridružile kolegice iz Gribelj, lotile polstenja – filcanja naravne ovčje volne v tradicionalne volnene filcane copate.
Starodavni postopek filcanja, ko z vlaženjem več plasti volne s toplo vodo in milom, in seveda z gnetenjem, ustvarimo za pol centimetra ali več debelo osnovo, ki jo nato oblikujemo skorajda po mili volji, je z opuščanjem tradicionalnih rokodelskih obrti skorajda izumrl.
Prav delavnicam KUD Božo Račič in KP Kolpa se gre zahvaliti, da so oživili to starodavno veščino, da ni šla v pozabo. Še več, kot je povedala Jankovičeva, ljudje vendarle vse bolj cenijo z rokami narejeno.
Polstenje volne oz. izdelava copat ali okrasja je zahteven in dolgotrajen postopek. Gre za obrt, ki zlasti v učni dobi zahteva kar nekaj potrpljenja in pravega občutka v rokah in prstih.
Rokodelke so pripravljeno plast najprej omočile in namilile ter jo začele gnesti. »Ovčja dlaka je v osnovi luskinasta. Ko jo navlažimo, se luskine odprejo, in ko gnetemo in mešamo, se zataknejo druga ob druga, kot bi pomešal smrečice in se veje ter iglice zataknejo. Tako polstena volna ni več razgradljiva,« nam je pojasnila Jankovičeva.
Da so dobile osnovo za copate, so morale spolstiti štiri pripravljene plasti volne. Če so želele copate okrasiti, jim vrisati rožo, so vzele pramen obarvane volne in jo dodale.
Polsteno volno so nataknile na kopito in oblikovale v copate. Kar nekaj časa so se ukvarjale z detajli, saj je treba na vrhu na odprtini okoli kopita volno lepo zavihati in s prsti obdelati rob.
»Polsteni volneni copati niso raztegljivi. Na podplat lahko prilepimo kos usnja, tako bodo dlje zdržali. Običajno polsteni copati zdržijo dve do tri leta,« nam je povedala Jankovičeva o preprostem postopku, ki pa šele po več urah marljivega dela da rezultat in seveda veselje ob pogledu na lasten izdelek. Takega prijetnega naravnega obuvala nobena industrija ne zmore ustvariti.
Tečajnice, ki so se tega dela lotile prvič, so ob zaključku pribile: »Za toliko napornega fizičnega dela in porabljene volne 45–60 evrov za par ni veliko.« Naše mojstrice včasih prestrežejo tudi kakšno opazko v stilu, da so izdelki predragi. A v njih je kar nekaj naravnega materiala in seveda veliko dela.
Sekcija rokodelk KUD Božo Račič Adlešiči, ki se imenujejo Pečkarke, v zimskih mesecih redno organizira srečanja, običajno v prostorih Krajinskega parka Kolpa, kjer se učijo rokodelskih veščin.
Starodavna veščina
Pred dnevi so tako v novih prostorih PGD Adlešiči organizirale delavnico izdelave tradicionalnih volnenih copat, ki sta jo vodili rokodelka in priznana domača umetnica Slavica Jankovič iz Adlešičev in mentorica Tončka Jankovič iz KP Kolpa.»Pravzaprav je bila to v osnovi delavnica polstenja ali filcanja ovčje volne, kot radi s tujko imenujemo ta postopek obdelave ovčje volne,« nam je povedala Tončka Jankovič.
Robove zavihamo.
Iz filcane volne lahko ustvarjamo kar koli, tudi klobuk, okrasne dodatke, zaščitna topla pregrinjala in podobno.
Tokrat so se Adlešičanke, ki so se jim pridružile kolegice iz Gribelj, lotile polstenja – filcanja naravne ovčje volne v tradicionalne volnene filcane copate.
Starodavni postopek filcanja, ko z vlaženjem več plasti volne s toplo vodo in milom, in seveda z gnetenjem, ustvarimo za pol centimetra ali več debelo osnovo, ki jo nato oblikujemo skorajda po mili volji, je z opuščanjem tradicionalnih rokodelskih obrti skorajda izumrl.
Sušijo se na kopitu.
Prav delavnicam KUD Božo Račič in KP Kolpa se gre zahvaliti, da so oživili to starodavno veščino, da ni šla v pozabo. Še več, kot je povedala Jankovičeva, ljudje vendarle vse bolj cenijo z rokami narejeno.
Polsteno volno na kopita
Delavnice se je udeležilo 11 Belokranjk; kmetic, gospodinj, upokojenk. Najprej so pripravile več plasti volne jezersko-solčavske ovce, ki ima mehko volno. Mehkoba se namreč meri poenostavljeno povedano v tankih oz. debelih dlakah. Jezersko-solčavska ovca ima pretežno tanko in nežno dlako, medtem ko ima domača belokranjska pramenka debelejšo in bolj ostro.Polstenje volne oz. izdelava copat ali okrasja je zahteven in dolgotrajen postopek. Gre za obrt, ki zlasti v učni dobi zahteva kar nekaj potrpljenja in pravega občutka v rokah in prstih.
Za tople noge FOTO Boris Grabrijan
Rokodelke so pripravljeno plast najprej omočile in namilile ter jo začele gnesti. »Ovčja dlaka je v osnovi luskinasta. Ko jo navlažimo, se luskine odprejo, in ko gnetemo in mešamo, se zataknejo druga ob druga, kot bi pomešal smrečice in se veje ter iglice zataknejo. Tako polstena volna ni več razgradljiva,« nam je pojasnila Jankovičeva.
Da so dobile osnovo za copate, so morale spolstiti štiri pripravljene plasti volne. Če so želele copate okrasiti, jim vrisati rožo, so vzele pramen obarvane volne in jo dodale.
Polsteno volno so nataknile na kopito in oblikovale v copate. Kar nekaj časa so se ukvarjale z detajli, saj je treba na vrhu na odprtini okoli kopita volno lepo zavihati in s prsti obdelati rob.
Zdržijo do tri leta
Če bi izdelovale copate zase, bi si polsteno volno ovile in oblikovale okoli lastnega stopala. Tako so nekoč v resnici doma izdelovali copate domačim, hčerki, možu, sinu. Ko je copat lepo oblikovan, se mora v miru posušiti.Udeleženke delavnice so vsaka svoje copate izdelale v osmih urah.
»Polsteni volneni copati niso raztegljivi. Na podplat lahko prilepimo kos usnja, tako bodo dlje zdržali. Običajno polsteni copati zdržijo dve do tri leta,« nam je povedala Jankovičeva o preprostem postopku, ki pa šele po več urah marljivega dela da rezultat in seveda veselje ob pogledu na lasten izdelek. Takega prijetnega naravnega obuvala nobena industrija ne zmore ustvariti.
Tečajnice, ki so se tega dela lotile prvič, so ob zaključku pribile: »Za toliko napornega fizičnega dela in porabljene volne 45–60 evrov za par ni veliko.« Naše mojstrice včasih prestrežejo tudi kakšno opazko v stilu, da so izdelki predragi. A v njih je kar nekaj naravnega materiala in seveda veliko dela.
