Vsako leto jezdijo kot Valvasor, zdaj prvič javno zapeli himno (FOTO)

Na gradu Bogenšperk nad Litijo je znamenita Valvasorjeva konjenica praznovala okroglo obletnico: letos namreč mineva 30 let od ustanovitve društva, ki je nastalo v počastitev 300. obletnice rojstva Janeza Vajkarda Valvasorja. Društvo opravlja poslanstvo po vsej Sloveniji, začetki tradicionalnih pohodov in taborov pa segajo v čas ustanovitve.

Prva pot, na katero so se odpravili, je bila tista, ki jo je Valvasor z gradu Bogenšperk do Cerkniškega jezera prejezdil več desetkrat. Pohod konjenice 1993. sicer velja za začetek slovenskega konjeniškega druženja in je temelj vsem bodočim konjenicam v Sloveniji. Društvo Valvasorjeva konjenica je prostovoljno, samostojno in nepridobitno, ljubiteljsko razvija in pospešuje konjeništvo kot kulturo, šport in rekreacijo ter ozavešča o Valvasorjevi zgodovinski vlogi. Organizira prireditve, udeležuje se koncertov, pogrebov in porok ter obiskuje in navezuje stike s sorodnimi društvi in ustanovami v Sloveniji in tujini. Združuje ljubitelje konj in konjeništva kot tudi športa in rekreacije ter vse, ki jih zanimajo gradovi, zgodovina in Valvasor.

Prvič javno zapeli himno

Popotovanje, ki traja od tri do sedem dni v obliki pohodov ali taborov, konjenica izvaja tradicionalno vsako leto 25. junija. Do zdaj so obiskali kraje, kjer je ustvarjal ali o njih pisal Valvasor. Še posebno odmevno je bilo dvanajsto popotovanje do knežjega kamna pri Celovcu, kjer so več kot 700 let ustoličevali karantanske kneze. S tem popotovanjem je konjenica zaznamovala vstop Slovenije v EU. V vsakem kraju priredijo kulturni program in podelijo spominske listine.

»Sam sem kot član društva prvič jezdil na Ljubelj. Na teh pohodih je bilo vedno zanimivo in lepo. Konjeniki so simpatični, družabni. Doživimo veliko prigod, spoznavamo različne in zanimive kraje, zgodovino, ljudi. Ponosen sem, da sem bil zraven, ko smo iz Celovca na geometrijsko središče Slovenije prinesli knežji kamen,« na kratko življenje konjenika opiše zdajšnji predsednik društva Drago Poglajen. Ker so dolge poti izčrpavajoče za jahače in konje, so se odločili, da uvedejo tabor, tudi teh vsako leto pripravijo kar nekaj.

Konjenica ima kodeks etičnega obnašanja in uporablja razpoznavne znake ter simbole, ki so grb v ščitu z napisom Valvasorjeva konjenica, znak, prapor, himna ter posebna oblačila in oprema. Na slovesnosti ob 30-letnici so prvič javno zapeli pesem, posvečeno Valvasorjevi konjenici, ki velja za njihovo himno, podelili so priznanja in zahvale dolgoletnim članom ter tistim, ki pomagajo društvu. Poleg dveh glasbenih skupin so nastopili tudi mladi kitaristi in plesna skupina Bizoni in bizonke.

Imajo svojega viteza

Zanimive so tudi slovesne uniforme, kustosinja jim je namreč izdelala srajce in jopiče na podlagi razpoložljivih podatkov o preteklosti na Bogenšperku. Eden od članov, ki je pri konjenici že od samega začetka, je tudi David Gregorčič iz Trbovelj. Dokler mu ni ponagajalo zdravje, je tudi sam jahal, ves čas je član upravnega odbora, zavihal je rokave vsakokrat, ko je bilo treba. Izdeloval je tudi pokale in pripomočke za konjeniške igre, ki so jih na društvu prirejali v preteklih letih. Kar 15 let so na Bogenšperku vsako zadnjo avgustovsko nedeljo v drevoredu prirejali konjeniške igre. Moški in ženske so se posamično in ekipno pomerili v udarjanju vrtečega viteza, metanju zvezde ter sulice in sekire v tarčo in streljanju z lokom med galopiranjem. Ekipe so štele po tri člane, najboljših 15 se je na koncu pomerilo še posamezno. Gregorčič je izdelal vrsto pokalov iz starih konjskih podkev v zlati, srebrni in bronasti barvi. Izdeloval je tudi sulice in sekire, s katerimi so tekmovali. Na svečanosti ob okroglem rojstnem dnevu društva je predstavil koledarje, ki so jih izdali vsako leto, v društvu pa nosi naziv viteza.

Sedež društva je na Valvasorjevem domu.

Vitez Gregorčič je izdeloval sekire in zvezde konjeniških iger.

Iz konjskih podkev so nastali tudi pokali.

V 30 letih se je nabrala vrsta anekdot in dogodivščin, spomnili pa so se tudi skrajno neprijetnega dogodka, požara. V Cerknici so se pred leti namreč sporekli s sosedi, ponoči pa jim je zagorel kozolec. Spor so hitro pozabili in tudi sami pomagali pri gašenju.